Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Mitologija modernega Kremlja ali kako Rusija ponareja zgodovino

torek, marec 5, 2019, 0:52

Materiali v kategoriji »Kontekst« niso ponaredki. Objavljamo jih, da vas obveščamo o dogodkih in trendih informacijske vojne, ki jih vodi rosijsko vodstvo.

Zgodovina v Rusiji je že dolgo polje političnih bitk in sredstvo za promocijo Kremlja – zlasti na post-sovjetskem prostoru, vmešavanje Rusije v ukrajinske zadeve, priključitev Krima in vojna na vzhodu Ukrajine so pokazale, da vojaško ukrepanje poteka ne le na poljih in rovih, temveč tudi v simbolnih in ideoloških sferah. Boj za um človeka ima lahko različne oblike in seveda je zgodovina ena najpomembnejših oblik ponarejanja. Navsezadnje je to glavni vir legalizacije političnega nasilja Rusije v odnosu do drugih držav. Tu ne bomo govorili le o posameznih zgodovinskih ponaredkih rosijske propagande, ki jih ni mogoče šteti, ampak o nevarnih igrah Kremlja z zgodovinsko zavestjo, ustvarjanju zgodovinskih mitov in izgradnji nove (vzporedne op. prev.) simbolne realnosti.

Kremelj nenehno financira objavo v tujini »zgodovinskih« propagandnih knjig, sklicuje konference in celo vabi k sodelovanju »znanstvene« institucije, ki se aktivno uporabljajo pri vodenju hibridnega vojskovanja – na primer Rosijski inštitut za strateške študije na Poljskem. Glavni cilji takšnih raziskav so dogodki iz druge svetovne vojne, poljsko-ukrajinski odnosi, dejavnosti nacionalističnih organizacij na zahodu Ukrajine v povojnem obdobju – to so boleče teme, ki ostajajo kamen spotike v odnosih med Poljsko in Ukrajino. Z dejavnostjo teh institucij je rosijski zgodovinar Dmitry Karnaukhov izgnan iz Poljske. Potem so poljski organi trdili, da je “ravnal proti državnim interesom Poljske, ker je uvedel elemente hibridne vojne proti Poljski, in tudi ohranil stike z rosijskimi specialnimi službami.”

Dejavnost takšnih institucij, pa tudi sami »zgodovinski pogledi«, prihajajo od oblasti, ki so na samem vrhu politične hierarhije. Rosijski predsednik je večkrat poudaril, da morajo zgodovinarji podpirati rosijske interese v informacijskem prostoru. “Zgodovinarji”, ki so zvesti organom, te ideje stalno posredujejo javnosti, študije, ki so za organe neprimerne, pa so prepovedane in marginalizirane. V zadnjih desetih letih so aktivisti za človekove pravice našteli okoli 100 primerov omejevanja svobode govora, kjer je bil do neke mere zgodovinski element prisoten. V Rusijo je zabeleženo 41 primerov, povezanih s prepovedjo knjig in spletnih publikacij.

Rusija, ki uporablja zgodovino kot sredstvo propagande, ima več ciljev – mobilizira javno podporo, ustvarja atmosfero harmonije in s svojo agresivno politiko umetno izziva konflikte. Za to se uporabljajo različne metode – zanikanje dejstev, manipulacija s podatki, uporaba sovražnega govora, osvetlitev samo »priročnih« tem in drugo.

Zgodovinski miti, ki jih proizvaja Rusija, so več kot le navadni ponaredki kremeljske propagande; gre za nekatere projekcije rosijske fiktivne projekcije skupne prihodnosti post-sovjetskih držav, medsebojnih povezav in skupnih vrednot. Mit o Veliki domovinski vojni in kult zmage sta verjetno edini zgodovinski trenutki, ki imata soglasje tako med oblastjo kot med rosijsko družbo. Hkrati pa ta pripoved postaja ena glavnih adutov za rosijsko propagando v Ukrajini, zlasti v obdobju 2014–2015 – na vrhuncu vojne na vzhodu Ukrajine. Poleg tega so osnovni miti “Krim – starodavno rusko ozemlje” in “Moskva – edina naslednica Kiyvske Rusi”. Seveda lahko najdemo še veliko zgodovinskih mitov rosijske propagande, toda to so le tri cvetke, na katerih so zgrajene ostale pripovedi.

Vojna na vzhodu Ukrajine kot nadaljevanje Velike domovinske vojne

Mit o Veliki domovinski vojni ostaja osrednji steber nacionalne politike Kremlja. Zgrajen je bil v Sovjetski zvezi, ko je postalo jasno, da načrt za izgradnjo komunizma ni uspel. Zamisel o “skupni zmagi nad fašizmom” je ideologija, na kateri je bila zgrajena legitimacija komunističnega režima, in zdaj, v naših dneh, Kremelj to še naprej uspešno uporablja za obnovo in okrepitev svojega vpliva. Ohranjanje mita o Veliki domovinski vojni zahteva veliko sredstev – to je razširjanje relevantnih diskurzov v družbi (»zmaga nad fašisti«, »bratskih narodov«, »Rusija je država osvoboditelja« itd.), Sovražna retorika (»ki so proti nam« – so fašisti “,” Na Berlin “,” Lahko vse to ponovimo! “), praksa spominskih obeležij (polaganje cvetja na spomenike poveljnikov sovjetske vojske; preimenovanje Sankt Peterburga in Volgograda v Leningrad in Stalingrad 9. maja, akcija” Besmrtni polk “, parade, koncerti itd.) in še več.

Vse to poteka z namenom krepitve moralne in politične enotnosti rosijske družbe ter legitimnosti delovanja oblasti na področju mednarodne politike. Mit o Veliki domovinski vojni je skrbno varovan pred dejstvi, ki lahko ogrozijo verodostojnost prevedene ideje ali celo ogrožajo njen obstoj. V tem smislu je bil leta 2016 sprejet »Zakon Yarovoj«, ki kaznuje razširjanje »lažnih« informacij o dejavnostih ZSSR med drugo svetovno vojno in »rehabilitacijo nacizma« z uporabo uradnega stališča ali medijev. Aktivisti za človekove pravice najprej vidijo ta zakon kot grožnjo zgodovinarjem in novinarjem, ki so se umaknili iz uradne različice dogodkov druge svetovne vojne.

Rusija je nenehno v vojni  s “fašisti”, pravi zgodovinar Nikita Sokolov, ki pojasnjuje podobo glavnega rosijskega sovražnika. Uporaba »pripovedi o Veliki zmagi nad fašizmom« je že dolgo glavni instrument rosijske hibridne vojne proti njenim sosedam. Že v letih 1991-1992, med vojno v Gruziji, je rosijski medijski prostor govoril o fašističnih gruzijskih oblastih in abrazijski milici. Gruzija in Mihail Sakašvili sta leta 2007 ponovno postali fašisti. Leta 2014 sta Ukrajina in njeni podporniki za evropsko integracijo postali fašistični podporniki.

“Fašist” je zastrašujoča podoba: fašist ubija brez najmanjšega dvoma in usmiljenja, nasprotuje vsem ljudem, zato v fašistu ni človeka. Zakaj je v vojaškem diskurzu tako pomembno »dehumanizirati« podobo sovražnika, »pojasnjuje v svoji knjigi Frames of War Judith Butler: «Brez napadov na čute država ne more voditi vojne … Občutki so prva tarča vojne.« Uporaba takšnih žaljivih besed, kot so “fašisti”, “nacisti”, “SS”, “ne-ljudje”, ki jih rosijska propaganda pogosto uporablja za sklicevanje na Ukrajince, je postala splošna praksa, da se pooseblja, odvzame človeški obraz od sovražnika, in ti niso patetični in celo “pravilni” Ubiti.

Oglejmo si glavne elemente diskurza o »vojni na vzhodu Ukrajine kot nadaljevanju Velike domovinske vojne« na zgledu znane zgodbe o prvem kanalu o »križanem dečku«.

Zgodba je izšla v primernem času 12. julija 2014. Spomnimo se, govorimo o zgodbi o domnevnem mučenju otroka, ki ga je ukrajinska vojska izvedla v mestu Slavyansk – potem pa po besedah “Galinine junakinje” ukrajinski vojaki križali triletnega dečka, kar je bilo napisano na oglasni deski, njegova mama pa je bila “vezana” na tank in so jo peljali čez trg pred očmi vsega lokalnega prebivalstva.

Potem je ta ponaredek zelo hitro umaknjen. Nekateri novinarji in blogerji so potovali v Slavyansk, kjer so intervjuirali  lokalne prebivalce in gledali prizorišče dogodkov. Vendar nihče ni uspel najti vsaj enega videoposnetka ali fotografije tega »križanja«, ni bilo niti ene priče ali celo prizora, opisanega v zapletu. Za avtorstvo zgodbe je bil osumljen rosijski politični analitik, zagovornik Putinovega režima, Aleksandr Dugin, ki je nekaj dni pred tem na svoji strani na socialnih omrežjih objavil zelo podobno zgodbo. Novinar En WanderMay v boju Ukrajine proti ponarejenim novicam gre globalno, kjer ima fanta, ki piše, da ta ponarejena zgodba z fantom najbolj jasno kaže strategijo rosijske propagande – zanikanje, odvračanje, izkrivljanje dejstev, zastraševanje.

V preglednici na ploskvi je vodja televizijskega programa poudaril, da je zelo težko verjeti, da se takšne “javne usmrtitve” dogajajo “danes v središču Evrope”. “Javne usmrtitve” se ujamejo v post-sovjetskem, človeku, ki vzpodbuja analogije z nacističnimi demonstracijskimi usmrtitvami med okupacijo. Poudariti je treba, da so vzporedno s pravimi zgodbami, v obliki ljudskih pripovedi, veliko zgodb o javnih usmrtitvah, ki so jih domnevno zakrivili fašisti. Pogosto v takšne zgodbe dvomijo zgodovinarji druge svetovne vojne, ker niso potrjeni v zanesljivih virih.

Za oznako ukrajinskih vojakov v novicah se uporabljajo ustrezne besede – “fašisti”, “nacisti”, “grobijani”, “kaznovalci”. S druge strani pa srečamo – “navadne trde delavce”, “rudarje”, “fizični delavci”. Galina, junakinja te zgodbe, je govorila o ukrajinskih vojakih takole: »fašisti tega niso storili, ampak pravnuki SS„ Galicija“. Sama sem iz Zakarpatske regije. Naše stare babice so nam povedale, da fašisti kaj takega niso storili, kot je to delala skupina SS Galicija. Lokalnim ljudem so se posmehovali, posilili so njihove žene, ubili otroke. In zdaj so se njihovi vnuki uprli, oživljeni so in prihajajo nazaj iz pekla.«

Njihove zgodbe jasno kažejo na obe strani konflikta: na eni strani »pra-vnuki SS Galicija, na drugi, milice in civilisti. Milico (na Donbasu – op. prev.) na vse možne načine poudarjajo njihovo kontinuiteto s sovjetsko vojsko in milico v času »Velike domovinske vojne«. Prisotna je tudi ustrezna simbolika – trak sv. Jurija, sovjetska odlikovanja, specifični besednjak in ustrezne prakse – izvedba sovjetskih vojaških pesmi, triumfalne parade … Na primer, separatisti so več kot enkrat uporabljali sovjetske tanke. Res je, da te tanke niso nikoli premikali, vendar to ni bistvo, ker je glavna stvar simbol.

“Krim – prvotno rosijsko ozemlje”

Opravičilo za pripojitev Krima je ena od glavnih nalog rosijske propagande. Kako prepričati svet, da je Krim “starodavno rosijsko ozemlje”? Seveda s pomočjo ponarejanja zgodovine.

»Da bi razumeli, zakaj je bila izbrana ta odločitev, je dovolj poznati zgodovino Krima, vedeti, kaj je Rusiji pomenilo to ozemlje in katera sredstva so uporabljali in kaj pomeni za Krim Rusija. V Krimu je vse dobesedno prežeto z našo skupno zgodovino in ponosom … Vsa ta leta so državljani in številne javne osebnosti večkrat postavljali to temo, ko so rekli, da je Krim rodovitna rosijska dežela, in Sevastopol je rosijsko mesto – Rosijska federacija in Vladimir Putin 18. marec 2014.

Mit o Krimu kot »domači rosijski deželi« temelji na naslednjih mitih:

- Krim je mesto bivanja Slovanov, kar pomeni russkih ljudi;

- Krim je mesto hrabrosti in slave rosijskih vojakov;

- Sevastopol – rosijsko mesto heroj, rojstno mesto mornarice na Črnem morju;

- Krim je zibelka rosijske duhovnosti.

Prav na tej ideologiji je Vladimir Putin izrazil v govoru v Kremlju poslancem Državne dume in članom Sveta Federacije.

»Na Krimu je vse dobesedno prežeto z našo skupno zgodovino in ponosom. Tukaj je starodavni Herson, kjer je bil krščen sveti knez Vladimir. Njegov duhovni podvig – poziv k pravoslavju je vnaprej določil skupno kulturno, vrednotno, civilizacijsko osnovo, ki združuje Rusijo, Ukrajino in Belorusijo. Na Krimu so  grobovi rosijskih vojakov, herojstvo, ki je Krim leta 1783 pripeljal pod rosijsko državo. Krim je Sevastopol, mesto legend, mesto velike usode, mesto trdnjava in rojstni kraj mornarice rosijskega Črnega morja. Krim je Balaklava in Kerč, Malakhov Kurgan in Sapun – gora. Vsako od teh krajev je za nas sveto, to so simboli rosijske vojaške slave, brez primere. (Fragment “krimskega govora” Vladimirja Putina).

Ukrajinski zgodovinar Sergej Gromenko pojasnjuje, da argument o slovanskem Krimu večinoma uporabljajo zagovorniki marginalnih teorij o “Slovanih – Skitih”, “Slovanih – Arijcih” in “Slovanih – Hiperborejcih”. Tu je treba spomniti, da je bil mit »Rosijani so Skiti« zgrajen v carski Rusiji za časa Katarine II. v carski Rusiji kot del »grškega projekta«. Avtorji teh besedil o Slovanih-Arijcih / Skitih / Hiperborejcih obtožujejo uradno znanost, da je domnevno “izkrivljala in skrivala” preteklost rosijskega naroda.

Toda celo “uradna” znanost ZSSR je trdila, da je skitska kultura na Krimu vir ruske kulture. K temu so botrovali arheologi Pavel Schulz in Pavel Nadinsky, ki sta to producirala. Prav te teze so se lahko slišale več kot enkrat med sojenjem na Nizozemskem o prihodnji usodi skitskega zlata.

Publicist Arkady Popov ugotavlja, da je utemeljitev za priključitev Krima zgodovinska pravice Rusije zelo nevarna poteza. Tako se uresničuje zamisel o »zbiranju rosijskih dežel« oz. pravici Rusije, »da umakne rosijske skupnosti (skupaj z ozemlji njihovega prebivališča) iz »nenacističnih «držav in jih vključi v» nacionalni «objem» russkega miru«.

Krim in Sevastopol v rosijskem mitu ustvarja posebno mesto, ker se ideja o Sevastopolu kot mestu rosijske vojaške moči dobro ujema z mitom o Veliki domovinski vojni. Rosijsko medijsko področje močno poudarja posebnost Sevastopola. Na primer, tako imenovani guverner Sevastopola Dmitry Ovsyannikov je govoril o viziji Sevastopola kot tretja prestolnica Rusije.

Pravzaprav, kot pojasnjuje harvardski zgodovinar Sergej Plokhy v svojem študiju “Mesto slave: Sevastopol v rosijski zgodovinski mitologiji”, je bil mit o Sevastopolu – mestu rosijskega razmišljanja, zgrajen v 19. stoletju, med krimsko vojno (1853-1856). ). Mit o “mestu rosijske slave” povezuje čas rosijskega imperija in ZSSR in seveda modernost, – piše krimski zgodovinar Sergey Gromenko.

»Sakralna« različica »zgodovinske pravice Rusije do Krima« je ena od najpogostejših oddaj ruske propagande na Zahodu. In seveda – to je mit, ki se je rodil pred našimi očmi, in njegov avtor je Vladimir Putin. V svojem govoru decembra 2014 je rosijski predsednik opozoril, da “imajo Rusija, Krim, starodavni Korsun, Herson in Sevastopol ogromen civilizacijski in sakralni pomen.” Vladimir Putin je tako združil Herson-Korsun-Sevastopol skupaj: »In Herson vse to je skupaj? Sploh pa Sevastopol. Si lahko predstavljate, kakšna je povezava med duhovnim virom in državno komponento, kar pomeni boj za ta kraj: za Krim kot celoto in za Sevastopol, za Herson? Pravzaprav so se rosijski ljudje že več stoletij borili, da bi trdno ostali s svojo zgodovinsko duhovno nasledstvo. «

Prvič, gre za dejstvo, da rosijski predsednik doseže podvig za državo in vrne zibelko domovini.

Drugič, boj za Krim je boj za vrnitev k svojemu izvoru in to je po Putinovi logiki pošteno.

Tretjič, ponovna združitev s Krimom je uspešno utelešenje ideje o »zbiranju rosijskih dežel«.

Kmalu se je ideja o »zedinjenju« začela utrjevati z različnimi spominskimi praksami. Na primer, aprila 2014 je bil narejen predlog za izgradnjo spomenika knezu Vladimirju v središču Moskve. Tudi glavni simbolni element je skrbno premišljen – kamen iz Hersona, ki je postal osnova spomenika.

Viri, avtor: mos.ru, CC BY 4.0, https://ru.wikipedia.org/w/index.php?curid=6646749

Zgodovinar Sergej Plokhiy pojasnjuje, da na ta način Kremelj poskuša spremeniti paradigmo – Rus’ se ni krstila v Kyivu, temveč na Krimu.

Ruski filolog, profesor Visoke šole za ekonomijo v Moskvi Hasan Huseynov meni, da krimsko vprašanje dobro dokazuje, kako gladko igra človeška čustva, in položaj Rosijanov glede krimskega vprašanja prav tako prizadevanje da se: »z inteligenco razume, da je priključitev Krima  Russki federaciji ni aneksija, ampak Rosijani “Krim štejejo za svoje srce, občutek, želodec”.

Boj za dediščino Kyiva

Dogodki zadnjih let so zelo poslabšali rosijske zahteve glede dela zgodovine, ki ga Ukrajina obravnava kot svoje ozemlje in lastno zgodovino. Rosijski politiki ne zamudijo priložnosti, da se kjerkoli na Zahodu ne poudari, da sta ozemlje Ukrajine in Belorusije (tako ga vztrajno še vedno imenujejo) kulturna dediščina Rusije kot »naslednika Rusi«.

Julija 2017 je Vladimir Putin na skupni tiskovni konferenci s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom omenil, da imata Francija in Rusija globoke in dolgotrajne odnose. Rosijski predsednik je izjavil, da je »ruska Anna, francoska kraljica, najmlajša hči našega velikega princa Yaroslava Modrega … pomembno prispevala k razvoju Francije«. Potem so visoki politiki, vključno s predsednikom Ukrajine, Petrom Poroshenkom, opozorili na neresničnost te izjave. Izjava o »rosijski« Ani je na tej strani »Anna Yaroslavna« sprožila ne samo »vojno urejanja« na »Wikipediji«, temveč tudi smešno bitko v Twitterju med uradno stranjo Ukrajine in stranjo Rusije.

Vir: https://www.stopfake.org/sovremennaya-kremlevskaya-mifologiya-kak-rossiya-ispolzuet-istoriyu-v-propagande/?fbclid=IwAR14IoffNurj5hqhxmvNZAcQW2Ik4vAwPBI_iBFeuTJR1KB5ofVeKbNyXzY

comments powered by Disqus