Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Andrej Piontkovsky: Putinov mit umira. Ukrajina nima pravice kapitulirati na pragu zmage

petek, januar 11, 2019, 15:25

Andrej Piontkovsky, 6. janurarja 2019

Posredujemo besedilo ruskega političnega analitika Andreja Piontkovskega, ki je dal intervju za televizijski program Espresso – “Studio West z Antonom Borkovskim”. Govorila sta o pripravi krimskega Glyayvica, kozarcu “Novičoča«, Lukašenku in ukrajinski kapitulaciji.

Andrej Andrejevič, prosil vas bom, da povzamete dogajanja iz preteklega leta. Zadnji so, na moj pogled, najbolj značilni dogodki povezani z odstopom Jamesa Mattisa, odprtega mornariškega napada Ruske federacije na Ukrajino in izjave Lavrova v kateri je imenoval našo oblast za nacistično.

Kot državljan agresorske države nimam moralne pravice, da se vmešavam in komentiram potek vaše predsedniške kampanje, toda kot strokovnjak verjetno lahko malo pomagam. Več zelo pomembnih  udeležencev v tej kampanji je kritiziralo sedanjo ukrajinsko vlado, ker domnevno ne more vzpostaviti dialoga z Rusi in s Putinom.

Tisti, ki so prišli na novo pravijo, da če pridejo na oblast, potem bodo sedli s Putinom in se bodo z njim razumeli in nato bo vse bo v redu. To je malo verjetno. Ta iluzija je kot “Putin-verstehen” (iz nemškega  - “razumeti Putina”) To pomeni, da je na splošno okužila vso Evropo takšna miselnost. To je tako kot je govoril vsak ameriški predsednik v zadnjih 20-30 letih. On je začel z govorancami, da je bil “njegov predhodnik norec in ni razumel situacije” oz. ni vedel kako se spopasti z Rusijo. Po njegovem nastopu na tem položaju pa bo on vse storil drugače“. Vemo, kako se to konča.

Posebej me preseneča obstoj takšne iluzije v državi, ki je predmet agresije, in že četrto leto vodi vojno. Zdi se mi, da so slavne besede izraelske predsednice vlade Golde Meir bolj pomembne. Ko je bila obtožena, da ni našla kompromisov, je dejala: »Dejstvo je v tem, da naši nasprotniki želijo, da mi umremo, vendar mi želimo živeti. V takšnih razmerah mesta za kompromise ni preveliko.«

Torej, zagotavljam vam, da Putin in njegov notranji krog ter pomemben del ruske politične elite resnično želi, da ukrajinska neodvisna suverena država umre, ne da bi sploh obstajala, morda formalno, da bo ostala in da jo bo vodil nek nepomembnež . Zamisel o ukrajinski državi se absolutno ne zaznava v ruski politični, tako imenovani imperialni eliti. Tako je danes in tako je bilo pred stotimi leti in pred 200 in 300 leti. Zelo nenavadne so izjave, kot so: “Sedel bom, Putin bo napisal svoje želje na enem papirju, mi bomo pisali na drugi strani.” To potem lahko označimo kot otroško govorjenje o državi, ki je v vojni z agresorjem, in nevarnost te vojne se širi vsako minuto.

V pristopu k temu problemu v glavah nekaterih Putinovih privržencev, sta v splošnem, prisotna dva pristopa: “Počakajte do ukrajinskih volitev ali poskušajte dvigniti eskalacijo konfliktov.”

Menim, da sta bili ti dve možnosti obravnavani v zadnjih dveh tednih lanskega leta. Za mene je bila še posebej pomembna izjava Lavrova o nacistih, da Ukrajina pripravlja provokacijo v Krimski regiji. To je bila nova ideja. Prej so pa nenehno zatrjevali, da bo na Donbasu prišlo do provokacij. To pomeni, da je Gleiwitz, (provokacija, ko jo je nacistična Nemčija organizirala vojno proti Poljski leta 1939, ko je “upravičila” Hitlerjev napad, – ed.) Zdaj so to načrtovali na Krimu.

Seveda, vse je to povezano in, kot so opazili številni opazovalci obstaja za Ruse velika težava, zlasti povezana z vodnim kanalom na severu Krima. To pomeni, da je bila možnost ukrepanja s silo, ki je bila resno obravnavana. Toda, kot ste pravilno poudarili, so bile še druge težave.

In ko so v Kremlju slišali takšen diskurz med volilno kampanjo, da se je treba “umakniti in potem se bomo že strinjali s Putinom”, saj v Rusiji bodo reagirali na svoj način, tudi tam so razumni ljudje. Zakaj potem v Rusiji ne bi čakali še tri mesece in videli, kaj se bo zgodilo v Ukrajini? To se zdi kot najbolj preizkušen način za doseganje istih ciljev, predvsem pa je najpomembnejša stvar doseči, da se izbori – popolna podrejenost ukrajinske države.

Spoštovani g. Andrej Andrejevič, po drugi strani pa vidimo, da se ameriška zunanja politika poslabšuje. Presenečeni smo bili, ko smo videli odstop Jamesa Mattisa, ne glede na to, kako ga razlagamo – kot prostovoljno ali kot odpustitev. Slišali smo o umiku ameriških vojakov iz Sirije. Pravzaprav je to dokaz Trumpovega prostovoljstva, ki takih dejanj, kot ga razumem, ni usklajeval s tako imenovano kolektivno politično Ameriko.

V Rusiji niso razumeli, kaj se je zgodilo 20. decembra v Ovalni pisarni Bele hiše. To ne gre za to, da je Trump odpustil Mattisa, Mattis je vročil svoj odstop Trumpu. Mattis je demonstrativno odstopil in napisal je javno pismo, v katerem je izrazil svoje nestrinjanje, predvsem pa je to podkrepil z dejstvom, da Trump po vsem svetu uničuje ameriška zavezništva in spodbuja ameriške sovražnike.

In prvič, vse določbe tega pisma so podprli vodilni republikanci v ameriškem senatu. In mimogrede, enako je bilo z odzivom na Trumpovo odločitev o umiku vojakov iz Sirije. To je povzročilo zelo ostro odpornost republikanskih senatorjev. Ameriški politični razred, ameriške institucije bodo že našle orodje in dobile priložnosti, da bodo odpravili to grožnjo Ameriki in svobodnemu svetu – bodisi da se v bližnji prihodnosti, da bodo Trumpa izločili iz zunanjepolitičnega življenja in da ga vržejo ven iz Bele hiše.

Ali ima Rusija dovolj teh orodij v določenem časovnem obdobju? Kremelj v bistvu ima zdaj dva izhoda ali priložnosti. Na voljo je napad na Ukrajino, druga pa je začetek hinavskega Anschlussa Belorusije. Čeprav je tudi možno, da se bo vse to združilo v en geopolitični impulz.

V Kremlju je malo možnosti in zlasti je vprašljivo, če zdaj razumejo, da Trump doživlja, ​​če ne zadnjih dni, potem zadnje mesece v Beli hiši.

In jasno je, da se bo pod naslednjim ukrajinskim predsednikom, kdorkoli že bo, se bo to zaznalo zelo ostro. Trump bo poskušal nekako ublažiti odziv Združenih držav. Naslednji trije meseci so zelo odločilni za Ukrajino za vrsto let. Ker razmere v Ukrajini postajajo jasnejše, se to odraža na razmere v Belorusiji, ki postajajo jasnejše.

Ali je tam kaj posebnega? Tam se Lukašeno sooča z izbirami – ali sprejme ponudbo, da mu dodelijo dostojno pokojnino do konca življenja nekje v vili na Sočiju. Ali pa da nadaljujte to, kar je delal že 25 let – bojem za neodvisnost Belorusije.

Da, lahko rečete, da se je ves čas boril za svojo oblast. Ampak se je tudi učinkovito upiral. Konec koncev, Putin ni še poskušal priključiti Belorusije oz. ni izvedel beloruskega Anschlussa, toda pod Jeljcinom se je vse začelo, vsa ta velika združenja.

Lukašenko jih je prevaral, prišel je v Moskvo, podpisal nekaj rednih pogodb, popil kozarec vodke, vzel 10-12 milijard subvencij, vendar ni pristal na mesto sekretarja regionalnega odbora Minska. In zdaj so ga zagnali v kot, dobesedno je z nožem v grlu.

Omenili ste kozarec vodke, jaz pa sem se nehote pomislil na kozarec »Novičoka«. Ali obstaja še tretja možnost za Lukašenka.

Res je, če zavrne sodelovanje z Rusijo, mu je  pripravljen “Novičok”. To je ena njegovih prvih možnosti. Toda osrednje vprašanje bo, koliko bo belorusko prebivalstvo v celoti zavrnilo ali sprejelo to idejo. V Belorusiji leta 1991 ni bilo takšne ravni nacionalne zavesti kot v Ukrajini, zato jo je Moskva od začetka poskušala pogoltniti. Toda kljub neskladnosti Lukašenkovega lika, mu je treba dati priznanje za njegove zasluge: on je spretno zavlačeval s časom, ohranil je neodvisnost Belorusije in v tem času se je tudi povečala nacionalna zavest v Belorusiji.

Toda kljub možnemu Anschlussu Belorusije, režim Kremlja načeloma ne rešuje svojih notranjih vprašanj. Vidimo stalno množenje tako imenovanih sistemskih napak. To pomeni, da obstoječi sistem ne more več reševati nekaterih osnovnih, ampak nič manj strašnih težav kot je, na primer, bilo v primeru desetine smrtnih žrtev v Magnitogorsku.

Ko me ljudje sprašujejo, kaj je bil v Rusiji glavni dogodek leta 2018, odgovarjam, da ne gre za noben poseben dogodek, temveč za sistemski kumulativni proces, ki je trajal celo leto, kar so vsi opazili, ampak so ga imenovali vsak po svoje.

Jaz osebno vse to imenujem smrt Putinovega mita. Konec koncev, vsak avtoritarni režim ne temelji le na nasilju, temveč tudi na nekem mitu, ki prebivalstvu pojasnjuje, zakaj bi moral tolerirati diktatorja. In dobro se spominjamo, kako je bil ta mit ustvarjen jeseni 1999 v televizijski epruveti. Zaradi bombnih napadov na hiše, zaradi vojne v Čečeniji, so nam povedali: “Teroristi nas ubijajo, vendar nas bo rešil mladi energičen zaščitnik, ki bo dvignil Rusijo s kolen, on nas bo zaščitil in vsi bi se morali združiti okoli njega”. Takrat je ta mit deloval.

Nato se je Putin večkrat ponovno aktiviral in si pridobil nove nazive – »borec z oligarhi«, »borec z unipolarnim svetom«. Na koncu je leta 2014 prišlo do groznega narkotičnega naboja, s to velikansko nacistično idejo o zmagi »russkega mira«.

Za nekaj časa je del ljudi zajela evforija zaradi slogana – »Naš Krim«. To »pridobitev« je podprlo več kot polovica prebivalstva. In ta svet je zdaj propadel! Z vsako novo anketo se Putinova priljubljenost hitro zmanjšuje. To ni več 5-10-odstotni padec. Ta padec je veliko globlji. To je smrt mita! Nihče več ne verjame v velikega, poštenega voditelja, ki ščiti narod pred pohlepnimi bojarji. Z vsako novo anketo se vedno več ljudi – 50, 60, 65% – zavzema za normalne odnose z Zahodom. Torej ni nič, na kar bi se lahko zanašali. Tako smo dobili, kar smo iskali, dobili smo glavno slabost Putinovega diktatorskega problema. Konec koncev se ljudje sprašujejo, zakaj vse te pustolovščine? Krim Donbas, gibanje v Belorusiji? Vse to je opravičilo zaradi imperialne retorike oz. boj za »združitev razdeljenih ljudi«, kot pravijo v Kremlju, združimo prebivalstvo. Toda to, kar se je zgodilo ljudi ne združuje več. Prebivalstvo se zdaj od tega distancira.

To je glavni problem Putina. In zgodila se je tragična napaka ukrajinske družbe, ukrajinski politiki bi bili prav zdaj  zelo dobrodošli, da ko Putinov mit umira pred našimi očmi, da bi se začeli nekaj pogovarjati s Putinovem o skupnem razumevanju problemov, o skupnem jeziku, o kompromisih.

Vendar ne bo več tega: »Prišel bom – govoril bom« in tako naprej. Zakaj bi Ukrajinci zdaj kapitulirali, ko so na pragu zmage. Zdaj vidite o čem bi se radi pogovarjali v Kremlju i kako bi radi nagovorili ukrajinske prijatelje na pragu nove predsedniške kampanje.

Vir: https://ru.espreso.tv/article/2019/01/05/andrey_pyontkovskyy_putynskyy_myf_podykhaet_ukrayna_ne_ymeet_prava_kapytulyrovat_na_poroge_pobedy?amp&__twitter_impression=true

Loading video

comments powered by Disqus