Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Boj proti dezinformacijam in ruski propagandi (fake news): izkušnje Kyiva in kje se še lahko kaj naučimo

sreda, junij 6, 2018, 14:07

Foto: svoboda.org

Štiri leta po začetku hibridne vojne (z Rusijo – op. prev.) ena glavnih groženj Ukrajini ostajajo dezinformacije, ki so sistematične in dolgotrajne. Glavni avtor dezinformacij je ruska država, ki nikoli ne prizna in ne prepozna svojih ponaredkov.
Kako se upreti ruski propagandi? Kakšne izkušnje so lahko koristne za državo Ukrajino? In nasprotno, katere ukrajinske izkušnje so lahko koristne za druge države?
Odgovore na ta vprašanja nam nudi Svet za zunanjo politiko “Ukrajinska prizma” z izvedbo študije obrambe od dezinformacij v Srednji in Vzhodni Evropi (Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Češka, Estonija, Gruzija, Madžarska, Latvija, Litva, Moldavija, Poljska, Romunija, Slovaška in Ukrajina). V raziskavi so sodelovali vodilni raziskovalni centri naštetih držav.

Diagnoza za celotno Srednjo in Vzhodno Evropo se glasi: imuniteta na rusko propagando se razvija, vendar bolj počasi.
In tu se Ukrajina ima kaj naučiti od sosedov, zato pa obstajajo tehtni razlogi, zakaj se je tega treba učiti.

Boleče točke

Kaj je skupnega med narodnimi manjšinami, upokojenci, mladimi, verniki in radikali? Vsi omenjeni so najlažji plen propagandistov. Poleg tega so ranljive skupine praktično enake v vseh državah in regijah. Stopnja tveganja je zaradi: občutljivosti prebivalstva na dezinformacijo (A) in kakovosti odzivov sistema (B.)

Pod lupo niso samo etnični Rusi temveč tudi drugi ruski govorci: Ukrajinci, Belorusi, Moldavci in drugi. V Litvi poljska manjšina spada tudi v ranljive skupine. V Gruziji obstajajo etnični Armenci in Azerbajdžani, ki niso dobro vključeni v gruzijsko družbo. V Azerbajdžanu so ranljivi lezgini in tališi, medtem ko so v Moldaviji ranljivi etnični Ukrajinci in Gagauzijanci.

V odsotnosti sistemskih ukrepov za spodbujanje manjšinskih jezikov v srednji in vzhodni Evropi so manjšine morale sprejeti ruščino, in zato se pri njih uporabljajo predvsem ruski mediji. Prav tako je enostavno razširajti propagandna sporočila pri starejših ljudi, ki so nostalgični do vsega sovjetskega (ali socialističnega), ki še živijo v preteklosti, in propaganda deluje še na mlade, ki niso vajeni zaznavati informacije kritično. Zato omenjeni z velikim veseljem uporabljajo propagando Kremlja, ki svojim podpornikom nudi skrajno desničarske ideologije: desni ekstremizem, rasistično retoriko fašizma, ultra nacionalizma “konservativnost” in tako naprej.

Kremelj uporablja dezinformacije in propagando zelo uspešno in na ta način utrjuje te skupine okoli vprašanja identitete, verskega fundamentalizma, ekonomske neenakosti, socialne varnosti, priseljevanja in druge. V Belorusiji in na Slovaškem tem tradicionalnim skupinam bomo dodali še vojake. Na Južnem Kavkazu so ranljivi tisti, ki imajo tesne poslovne in gospodarske vezi z Rusijo. V Ukrajini občutljivost za vpliv propagande določa tudi geografski dejavnik – povsod na jugu in vzhodu države živi bolj ranljivo prebivalstvo.

In na primeru Madžarske zaznavamo sporočila iz Moskve, ki so jih zelo veseli, da se jih celo razširijo oblasti. Najhujša situacija z občutljivostjo na kremeljska sporočil je v Moldaviji. Tu so najbolj ogrožene skupine tveganja. Na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji, kjer so rusko govoreči prebivalci in ruski mediji praktično odsotni, je slika najugodnejša.

Propaganda orodja

Nedvomno moramo priznati, da bi tudi Goebbels visoko ocenil kakovost in raznolikost kremeljskih metod dezinformiranja. Vendar teh dezinformacij ne bi smeli precenjevati. Strokovnjaki menijo, da ima Rusija dejansko medijsko strategijo za vsako posamezno državo v Evropi in v svetu.
Uporaba in priljubljenost ruskih jezikovnih medijskih platform v veliki meri določa stopnjo ranljivosti povezano s prebivalstvom, ki sprejemajo sporočila s strani Kremlja. Te številke se zelo razlikujejo glede na državo. Na Madžarskem ali v Romuniji ni praktično nobenih medijev na ruskem jeziku, v Rusiji pa so ruski televizijski kanali glavni vir informacij za približno 40% prebivalstva. V Moldaviji pet od desetih največjih televizijskih kanalov večinoma govori rusko.

Tukaj je nedvomno zmagala Ukrajina, ki je blokirala oddajanje ruskih televizijskih kanalov in dostop do ruskih socialnih mrež. Vendar pa, kot poudarjajo strokovnjaki, je bila Rusija prisiljena spremeniti taktiko. Namesto resnične propagande so začeli propagandisti razširjati svoje ideje ob uporabi ti. objektivnega novinarstva. Gre za publikacije, ki na prvi pogled izpolnjujejo poklicne standarde in zagotavljajo 80% nevtralnih informacij ampak še zmeraj ostene 20% ruske propagande.

Tudi v teh državah in regijah, kjer ruski mediji praktično ni navzoč ali če je njihova priljubljenost zanemarljiva, pro-kremeljska propaganda sčasoma doseže lokalno občinstvo preko nacionalnih medijev. Kanali posredujejo ruske novice ali nepotrjena dejstva nezavedno. To je zaradi nepopolne uredniške politike ali namenoma pogosto iz političnih razlogov. Na primer, zgodba o Sorošu se hitro se širi v medijih v državah Višegrada in v Romuniji. Značilno je, da najbolj priljubljene radijske postaje in časopisi redko distribuirajo Kremeljsko dezinformacijo. S tem se bolj ukvarjajo televizijske postaje in spletni mediji.

Estonija je v ospredju

Skoraj vse države srednje in vzhodne Evrope nimajo kakovostnih odzivov in sistemov na informativne napade. Nacionalni inštituti in predpisi o informacijski varnosti niso razviti. Pogosto primanjkujejo pravni okviri in postopki, ki so zastareli in ne omogočajo regulatorjem, da pravilno preverijo in ne razširjajo napačne informacije povezano z zakonodajo in skladnostjo z zakonom. Druga skupna značilnost držav v regiji je pomanjkanje nacionalnih dolgoročnih strategij za boj proti tujim kampanjam in dezinformiranjem, ki so namenjene za ranljive skupine.

Glede na ta indeks odpornosti na dezinformacije je med 14 državami na prvem mestu Estonije, predvsem tam, kjer so kakovostne javne institucije dobro razvite in zakonodaja se lahko pohvali s splošno visoko kakovostjo informacijskega sistema, ki se hitro odziva na dezinformacijske grožnje v tesnem sodelovanju med vlado in civilno družbo.

Najbolj zaskrbljujoče stanje je pripravljenost znova zaščititi državni informacijski prostor v Moldaviji, ker imajo težave z zastarelo zakonodajo in političnimi motivi, ki ne omogočajo resnično neodvisne institucije za ureditev trga medijev. Rusija medtem izkorišča vrzeli v predpisih EU, da bi pridobila svoje občinstvo v evropskih državah. Na primer, direktiva EU o avdiovizualnih medijih omogoča, da se ruski mediji registrirajo v kateri koli državi članici EU. To velja v primeru, če je eden od članov odbora iz medijev družbe s sedežem v tej državi, in želi oddajati svoje vsebine v drugih evropskih državah. Baltske države poudarjajo, da jim ta pristop ne omogoča, da pravilno regulirajo medijske družbe, saj jih urejajo zakoni drugih držav, na primer Združeno kraljestvo ali Švedska. Kljub temu imajo Litva in Latvija že izkušnje z začasnim blokiranjem oddajanja televizijskih kanalov na ruskem jeziku, ki kršijo domače pravo.

Od leta 2014 je Ukrajina že izvedla številne reforme, vključno s preglednostjo medijskih pravic in dostopom do državnih informacij. Vendar dejstvo, da je zakon sprejet, ne pomeni, da se tudi izvaja. Odobreno število pomembnih dokumentov, vključno z doktrino informacijske varnosti, vendar je nastal prvi in ​​najbolj resen problem, da predhodna odobritev ni bila izvedena z revizijo funkcije državnih organov na področju informacijske varnosti. Torej, v nekaterih primerih so naloge podvojene, v drugih pa obstajajo vrzeli. Strokovnjaki cenijo vlogo civilne družbe pri preprečevanju tujih kampanj in širjenju dezinformacij in manipulacije z mediji. In tu je Ukrajina nedvomno modni moderator s številnimi kvalitativnimi projekti preverjanja dejstev, ki so postali svetovno znani blagovni znamki. Vendar pa medijska pismenost v Ukrajini, za razliko od Estonije, še ni postala del kurikuluma nacionalnih izobraževalnih sistemov.

Trojna strategija za Ukrajino

Ukrajinski odpor proti ruskim dezinformacijam je večplasten. Prvič, tako na državni in javni ravni, smo spoznali, da v Kremlju namerno širijo dezinformacije in propagando, ki so sestavni del hibridnega vojne in vojaške agresije, vključno z trgovinsko in energetsko vojno. Vse omenjeno delajo zaradi škodovanja Ukrajini in v cilju politične destabilizacije. Do takšnega razumevanja, žal, še ni prišlo v vseh državah srednje in vzhodne Evrope, čeprav je vsaka država v teh regijah tudi posebna tarča za Kremelj.

Drugič, Ukrajina je položila temelj globalne strategije proti dezinformacijam v državi in ponuja širino in obseg področij, ki jih potrebuje, da se uprejo ruski agresiji. Res je, v Ukrajini obstajajo tri glavne smeri, v katerih so potrebne različne strategije in orodja za zaščito nacionalnih interesov. Vsi državni organi in strokovna skupnost morajo delovati v smeri informacijske varnosti, ne samo na suverenem ozemlju Ukrajine, ampak tudi na zasedenih ozemljih, kot tudi zunaj države. Vsa tri področja so kritična, vendar so glede na grožnje tv postaj in izbira strateške taktike, ki jih uporablja agresor proti Ukrajini zelo različni. Kvantitativno in kvalitativno je stopnja groženj dezinformacij za Ukrajino precej višja kot za sosede. Zato se Ukrajina sooča z veliko več nalogami. Isti načini, s katerimi so druge države uspele v boju proti dezinformacijam, same po sebi niso zadostne za Ukrajino.

Študija je bila izvedena ob podpori: The Black Sea Trust, ki je projekt nemškega Marshallovega sklada Združenih držav, Mednarodnega Višegrajske sklada, nizozemske vlade.

Vir:

comments powered by Disqus