Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Današnje stanje umirajočega Donbasa

četrtek, januar 17, 2019, 12:44

Glavni problem za tiste, ki so odšli, so velikanske bolečine, fantomski spomin na mesta, ki so jih zapustili. Spomnimo se časov iz 2013-2014,  brazgotin iz vojne, vendar še nismo izgubil čar in spomina na nekdanjo veličino.

Tistim, katerih mesta in hiše so bile takoj uničene, jim je lažje. Njihova bolečina se je po tej tragediji takoj zmanjšala. Na svojih ulicah nimajo več kaj oz. česar iskati. Ni teh ulic. »Za nas je težje, za tiste, katerih mesta počasi in boleče umirajo v okupaciji«, pravijo oni.

Primerjamo. Vidimo današnje zaprte trgovine in zapuščene trge. Kup smeti. Zaprta podjetja. Temna okna. Prazne ulice. Pijani državljani. Zločini in kriminal. V  moji glavi pa je še zmeraj v spominu moje mesto, toplo, zanimivo in hrupno.

V teh mestih je zdaj “ognjevitost” vojne popustila. Tako je to otipljivo, da se včasih zdi, da narediš en korak – in boš šel skozi nekakšno mistično začasno oviro ter boš stopil na pločnik v Sverdlovsku iz leta 2013, ko je bilo še vse živo, v mestu, ko je bilo hrupno. Kje so naši načrti o morju ali ražnjičih ob jezerih. V Provalu, v stepah ali na Beryozovki. Ko so še vsi delali. Za zdaj je še ostala tolažba – zaupaj v jutrišnji dan.

Kako smo lahko takšno stabilnost zamenjali za iluzorne rosijske fraze  – bomo bogatejši? Kaj je s pravljico o “russkem miru” («русский мир»). Zlasti tisti, ki živijo na meji z Rusko federacijo, bi lahko osebno videli ostro razlikovanje med nami in njimi, med Ukrajino in Rusko federacijo.

Kako nizko je bilo treba padati, da bi sanjali o tem, da bo Putin plačal za takšno izdajo? Kako je bilo mogoče verjeti v neumna, nerodna, patetična propagandna sporočila, ki so se skregala ne le z logiko, ampak tudi z razumom. Kako  bo s tistim…  “kot” stotine, tisoči, milijoni.

Ta zastrupljeni val sovraštva. Tudi tega se spomniš. Kako je sovraštvo pokrilo mesto. Kot megla. Strupena, pekoča meglica. Filmi o zombijih in apokalipso? Da, nekaj je v tem. Nevidna in neznana sila je v nekaj sekundah spremenila prijatelje, sorodnike, znance in prijatelje v sovražnike. Ljudje, ki so bili zasvojeni s trikolorom (rosijska zastava), so preganjali nevidne fašiste.

Zdaj … zdaj pravijo, da tega nismo želeli, da smo bili zavedeni. Ampak, mi smo zares čakali na “banderovce” in smo zares želeli osvojiti Kyiv. Oni, ljudje, ki smo jih včeraj poznali in  naši sorodniki so posnemali ton ruske propagande, napolnili so ga z vsemi zvijačami … Nato so nas prikrajšali za mir, srečo in delo. Do boljšega jutri pa ni prišlo.

Vonj po krvi. Toda ni bilo panike. Uresničitev moči pa se je zgodila. Ni bilo panike. Bili smo srečni  in slišali govorice kako je “kot na Krimu”, “Donbas je Rusija”, “preganjamo banderovce”, “kotli” … Ni bilo in tudi zadaj ni panike. Niti zdaj ni panike, ko je ves naš svet padel, kot gnile zavese in kot pajčevina, vidimo naše stare in opuščene gradove.

Vojna je prišla iz vzhoda, prvič so je videli v Sverdlovsku, Rovenki, Krasnodonu ob ukrajinski meji. Rusi so hitro vstopili v naše kraje, ne da bi se srečali z odporom lokalnega prebivalstva. Namesto tega so bili deležni pozdravov in prisrčnosti. Zato ta mesta v letu 2014 niso veliko utrpela. Obstreljevanje je bilo na meji z Ukrajino. Vasi, zaselki, veliko jih se je stopilo v požganih stepah. Se spomnimo Zelenopola? Obstreljevanje z “Gradi” (nekdanje katjuše – večcevni raketometi – op. prev.) iz ruskega mesta Gukova na ukrajinske kraje Zelenopolya, Chervonopartisanska, Panchenkova, Sverdlovska? Tam sem živela. Izvarinsky kotel. Sežgali so mojo zemljo. Toda Sverdlovsk ni bil poškodovan. Vojna se je hitro odmaknila od njega in se naselila ob meji z Ukrajino.

Vojna je zapolnila Donbas, zgodilo se je tako, da Rusija ni dobila želene – celotne Ukrajine – in ni imela ničesar drugega, kot da bi pohrustala to, kar je dobila.

V petih letih vojne je Donbas izgubil več kot leta 2014 zaradi obstreljevanja. V petih letih vojne so »močni gospodarski voditelji in ljudska moč republik« pod nadzorom Rosijanov uničeni in uničeni bolj kot v neposrednih spopadih.

Mesta ORDLO-a (ime zasedenih ukrajinskih mest in krajev – op. prev.) umirajo. Ta val se premika od Gorlovke do Makejevke, od Stakhanova do Toreza, od Pervomajka do Luganska, od Luganska do Sverdlovska.

Zapirajo se rudniki. Dejstvo je, da nekateri še vedno delajo, ostalo je še leto ali dve. O tem govorijo zaposleni v včerajšnjih vodilnih industrijah v premogovništvu Ukrajine, Rovenki in Sverdlovanthracite. Milijon ton na leto daje eno cifro, medtem ko je v letu 2013 to ustvarila samo ena jama.

Boli me, da pišem o smrti mojega ozemlja. Čeprav … Razumem, da na pepelu najboljše rastejo rože. In samo z uničevanjem lahko zgradite nekaj novega. Ampak, novonastalo sovraštvo in propada sta že tako vpeta v vse, kar je tu, da bo težko ločiti pšenico od plevela. Zaprtja rudnikov? To lahko odraža ali kratkovidnost politike, ali populisti, ali pa preprosto tisti, ki želijo zagrabiti svoj jackpot pri “okrevanju”. Rudnik globine 1200 metrov je poplavljen in orodja porezana v staro železo, tega ni mogoče obnoviti.

Še dobro je, da ne vsebujejo kemičnih ali radioaktivnih odpadkov. Ampak zakaj to delajo? Ministrstva za subvencije, vse črpajo iz proračuna in verjetno ne bodo nič prispevali k razvoju Ukrajine. Biti patriot je zelo težko. Ko govorim o takih besedah, tvegam, da bom dobila tono obtožb, da sem izdala interese “majhne države”, Donbasa. Tam se še niso naučili, še niso spoznali, da ni majhnih domovin, obstaja le ena država, vi pa ne izdate njene interese ali ukrepate v interesu celotne države. Težko je to pojasniti!

Vse to je neresna težka in neresnična bolečina. Tu so preiskave, članki, to je nenehna zabava z »ljudmi Donbasa«, ki jo poskuša strezniti.
Vse to je komplicirana težka in nepopisna bolečina. Tukaj so prisotne preiskave, članki, to je nenehno norčevanje z »ljudi Donbasa«, ki se poskušajo strezniti. Torej potrebujemo um, ki je že padel v nesnago ali paniko. Klofute. Informacijska blokada.
Mnogi so že nekaj spoznali. Mnogi so bili razočarani in so spremenili svoje mnenje. Mnogi ljudje so imeli težave, ker jim “ni bilo pojasnjeno, zakaj se niso še osvobodili.” Mnogi so preprosto zlomljeni in gredo s tokom ter pravijo, “nič ni odvisno od nas.” Mnogi so se preprosto prilagodili in celo uživajo v življenju tam. Mnogi se zabavajo z upanjem, da bodo »odšli v boj na Berlin«, »napadli na Kyiv«, in da bo Ukrajina zamrznila.

Vsi v tej vojni imajo svojo osebno vojno. Vsak ima svoje računice. In občutki vojne so drugačni. In pričakovanja miru. In če se zberemo vsi mi, tisti, ki smo videli vojno in smo jo doživeli, povemo o tem, da se je zgodilo milijon različnih vojn. In če bomo vsem povedali o njihovem mestu, bo to milijon različnih mest. No, tak način delujemo. Ali bo kdaj mir’ Ne vem.

Za nekoga, ki živi v ORDLO, je vsak dan majhna smrt. Za nekatere je to raj na zemlji, ki ga varuje pred še slabšim življenjem v Ukrajini.

Nikoli ne bomo drugačni. Takšna izbira, ti občutki so zdaj z nami za vedno.
Vsak od nas je naredil korak v smeri, kjer bomo videli našo svetlobo. Toda kako boleče je videti smrt naših mest …

Novice iz našega območja. Citat: »Rdeči trg, Makeyevka, ORDO. Od teže snega padel nakupovalni center. Tam so hudo ranjeni, prispelo je več rešilnih vozil! Hvala bogu, da ni mrtvih, toda natanko 3 osebe so resno poškodovane.”

„11. januarja 2019, ob 13 urah in 45 minutah, je državna gasilska in reševalna ekipa v Makejevki prejela sporočilo o propadu kovinskega previsa nakupovalnih središč na območju Rdečega trga. Do razpada je prišlo na celotnem območju 23 trgovalnih lokacij. Zaradi incidenta je bilo ranjenih 3 ljudi, ki so bili hospitalizirani v zdravstveni ustanovi v Makejevki. Zaposleni v EMERCOM opravljajo delo na ruševinah na kraju incidenta.” In podobno …
Fotografije s prizora.

Vir: Olena Stepanova za ИС 

Vir: http://sprotyv.info/ru/news/kiev/novosti-iz-zony-umirayushchiy-donbass?fbclid=IwAR3oKwC__nG22L9quxg5q4FARhLhJkcLtcuz0Ivw4MIDnApivTRfW5daYKk

comments powered by Disqus