Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Genocid Ukrajincev s strani Rusije ali POMOR LJUDI Z LAKOTO – HOLODOMOR 1932-193

ponedeljek, november 26, 2018, 13:28

Fotografija osebe Viktor Filima.

Stalin je imel v zvezi z Ukrajinci naslednje načrte: želel je vzeti ukrajinsko nacionalno zavest in jih spremenili v sužnje Sovjetske zveze tj. narediti novo družbeno formacijo, da postanejo del sovjetskega naroda.[1] Vladarji imperija so vedel, da je narodna zavest v Ukrajini tako visoka, da ruske oblasti ne bodo mogle narediti ničesar, ker ne bo dovolil svet Ukrajine. Zato je bil najboljši način fizično uničenje kmetov (glavni faktor nacionalnega bistva) in na tak način oslabiti gonilno silo, ki ne bi mogla več braniti svojih pravic. Sovjeti so se vasi zelo bali – ker sta bili tam skoncentrirani ukrajinski jezik in kultura ter tam so se dejansko upirali proti sovjetskemu režimu, zaradi česar so bili večkrat kaznovani. Dovolj je, če se samo spomnimo Rdečega terorja.

Fotografija osebe Viktor Filima.
Kmet je bil videti kot predstavnik razreda, ki se je zavzemal za obstoj kapitalizma, in hkrati kot predstavnik ukrajinske narodne kulture, ki je bila v nasprotju z idejami nove sovjetske družbene formacije. Poleg tega so ukrajinski kmetje bili vedno zelo pridni, kar se je izkazovalo na ta način, da so znali relativno preprosto upravljati, da so znali pridobivati presežke svojega dela, kar je, seveda, bilo v nasprotju s komunistično politiko izenačevanja vseh ljudi in imetja.
Kmetje v Ukrajini so ohranjali tisočletno kulturo, jezik in tradicijo. Jasno je, da je kozaška tradicija ljubezni do svobode prodrla v zavest ukrajinskih kmetov in so že bili vnaprejšnji ideološki nasprotniki sovjetskega sistema. Jasno je, da so bili ukrajinski kmetje za sovjetske okupacijske oblasti zelo nevarne, ker so Sovjeti posegli v ukrajinski način življenja. Ve skupaj je kazalo v revolucionarnih žarkih ljubezni do svobode na eksplozijo. Zato so za obračun z Ukrajinci boljševiki izbrali zelo učinkovito orožje – UMORITI UKRAJINCE Z LAKOTO!
Sovjeti so leta 1927 razvili načrt za posodobitev Sovjetske zveze, kar je bila podlaga za tako imenovane prve pet-letke. Na ta način so nameravali dvigniti za vsako ceno svojo gospodarsko uspešnost in vojaške zmogljivosti. Glavni poudarek v Sovjetski zvezi je bila industrializacija, ki se je bazirala na težki industriji, lahka industrija, pa je vendar še bolj zaostajala. Ob upoštevanju razvoja in modernizacije Donetsk-Krivoj Rog in bazena (Donbas), gradnja metalurškega obrata – »Zaporižstal«, tovarne traktorjev v Harkovu (HTZ). Največja predstavitev ali paradni konj industrializacije je bila »Dneproges« – največji elektrarna oz. obrat v Evropi. Industrijski potencial Ukrajine v teh petletkah se je na splošno povečal 7 krat in je leta 1940 znašal toliko kot je bila industrija v Franciji. Skupaj z razvojem industrije se je povečevala urbanizacija, kar se je prikazovalo kot »razvoj stoletja«, kar je posledično zelo negativno vplivalo na naravno družbeno strukturo Ukrajincev.

Fotografija osebe Viktor Filima.

Glavni razlog za ukrajinsko katastrofo je bilo pomanjkanje žita, kar je bilo v skladu z načrti Stalina. To je bil tudi osnovni vzrok zaradi katerih so nastale hude posledice: pomanjšanje sredstev za preživetje, kar je sčasoma ukrajinski narod popolnoma podredilo. Jasno je, da obsežni petletnimi načrti zahtevajo velike naložbe, da bi lahko zagotovili sredstva je bil prek izvoza. Zato je bil glavni cilj izvoz kmetijskih proizvodov, vključno z žitom. In glavni dobavitelj je bila, seveda – Ukrajina. V začetku leta 1928 je Stalin, kot v zgodnjih dvajsetih, nadaljeval s politiko prisilnega presežka. V tem letu so bile uvedeni represivni ukrepi in hude sankcije zoper kmete oz. pridelovalcev žita.
Stalin je od leta 1929 začel s politiko kolektivizacije. Normalno je bilo, da kmetje niso marali niti hoteli prodajati žito po državno določeni ceni, ki je bila (glede na tržno ceno) znatno znižana in na ta način povečevati izvoz. To je v državi Sovjetov povzročilo tržno krizo s hrano in prisilna kolektivizacija je za podjarmljenje kmetov postala nov politični pritisk. Kolektivizacija je vključevala vzpostavitev kolektivnih kmetij iz kmečkih gospodinjstev. Kolektivizacija je vključevala združitev vse kmetij in izključila vse pojave zasebne lastnine. Kmetje so bili oropani vseh nepremičnin, pogosto na nasilen način, vse kar so ljudje imeli je postalo »kolektivna oblika imetja«.
Kmetje so bili razdeljeni na revne, srednje in bogate kmete (kulake). Kulaki so bili v bistvu – najbolj delovni, in najbolj gospodarni in so jih kljub temu šteli za razredne sovražnike. Kulake je bilo treba, kot je bilo razglašeno 27. decembra 1929 – uničiti.[2] Resolucija Sveta narodnih komisarjev v USSR »O značilnostih, ki opredeljujejo kmetijsko dejavnost kulakov« na 13. avgust 1929, je bilo sodnim in izvensodnim vejam oblasti dovoljeno, da se zatekajo k represijam. »Postati kulak« je bilo za ukrajinskega kmeta zelo preprosto. Bilo je dovolj, da oblast zazna prisotnost enega od znakov – uporaba najete delovne sile, najem, poslovanje in trgovina, posestvo mlina ali oljarne. Kulake so nezakonito obremenjevali z vsemi vrstami dodatnih dajatev, izpad ali nezadovoljiv delež teh prispevkov je pripeljal do tega, da so sledile različne sodne kazni: denarne kazni, zaplemba premoženja, kmetije so naprej prodajali na dražbi, sledili so zapor, izgon ali ustrelitev.

Fotografija osebe Зоряна Яницька.
V resnici se je pokazal boj proti bogatim kmetov kot nekaj najbolj pogubnega – beda in revščina, kar je še bolj spodbujalo, da se kmetje takšnim spremembam uprli. Ukrajinski kmetje pa niso želeli predati pridelkov pridobljenih s trdim delom. Zato so tiste, ki niso želeli dati žita ali so se temu upirali – preprosto ustrelili. Tiste kmete, ki niso želeli vstopiti v kolektivne kmetije so enačili s kulaki in teh je bilo večina. Zelo je bila razširjena opcija, da so ljudje popolnoma ostali brez sredstev za preživljanje, ker so jim zaplenili vso lastnino ter celo uničil stanovanja, nato pa jih prisilili v izgon. Tako je več kot 200.000 najboljših gospodarjev v Ukrajini bilo skupaj z družinami izgnano v Sibirijo in Srednjo Azijo. Nekateri so bili zaprti v koncentracijska taborišča, kjer je bila večina zapornikov ubita. Vsaj 100.000 Ukrajincev je bilo tam ustreljeno.
Kolektivizacija odtrgala kmete od njihove zemlje. Kmet pa ni želel delati na tuji zemlji, ker če ni delal in bil na svoji zemlji, je moral trpeti grožnjo vseh represij. Zato pa za kmeta kolektivna kmetija nobene ni imela povezave med njegovim delom med letom in plačanih delavnikih, posledica je bila zelo nizka produktivnost dela v kolektivnem kmetijskem sektorju. Kmet naj bi postal proletarce podeželja in človek, ki nima lastnine. Kmetu so na ta način vse zasegli! Ta je dejansko postal suženj, ki ni imel veliko izbire: ali delati pod nadzorom, ali biti izgnan (v najslabšem primeru – koncentracijsko taborišče) ali je sledila takojšnja smrt. Še enkrat poudarjamo, delo na kmetiji je imelo značaj suženjskega dela in v primeru odstopanja od norme je sledil sistem strogega kaznovanja.

Tako je mogoče najti sporočila iz okrožnega partijskega komiteja mesta Vinnica »O zagotovitvi žita v okraju Vinnica« za prvo polovico leta 1929, ko so kmetje zaupno govoriti o tem na naslednji način: »Sovjetska vlada nam trga kožo s telesa in nas hoče pustiti brez kruha (Litynsko območje ) … Vlada izvaža žito v tujino, in je nas srednje kmete pustila brez kruha (Dašivska regija) … Boljševiki hočejo izvažati ves pridelek iz Ukrajine, nakar bodo zadušili Ukrajino (Kalinovska regija) … Pri dobavi žita so za 713 gospodinjstev naredili popis premoženja; 238 gospodinjstev so določili za prodajo, in 110 ljudi so predali na sodišče, zaradi tega ker niso oddali svojega pridelka. Na partijskih sestankih Sinjavske regije (Proskurivski okraj) je nastopil član partije, in dejal, da partija dela napake, ker imajo kmetje velike težave pri shranjevanje semen, kmetje raje sedijo in stradajo, kmetije pa propadajo … V vasi Mikolajivci v okraju Kozjatin so reveže izjavili na sestanku, da kmalu bodo vsi umrli od lakote, ker nikjer ne dobijo kruha … V eni vasi v okraju Lubarski (Berdičevska regija) Komisija o dobavah žita je zavrnila delo, in so povedali, da ne bodo šli plenit, ker itak v vasi nihče nima kruha …«[3]

Resolucija Narodne trgovine in Narodnega komisariata, USSR sta naredili »seznam« stvari, ki jih kazensko sodišče bo zaplenilo, ker niso želeli predati kruha ali so nudili odpor zoper izvajalce prevzemanja žita«. Vendar so bili nekoliko »popustljivi« in 23. oktobra 1929 in Komisariat je »opozoril« lokalne ekspropriatorje na to, da ne bi preveč obračunavali globe na sodišču (zasega premoženja za neoddajanje žita) za naslednje stvari: 1. obleka in obutev, ker je jih potrebujejo oni in njihovi družinski člani in en zgornji del oblačila, par škornjev ali čevljev en klobuk ali kapo, šal …, 2) za vse zgoraj označene je potrebno dve posteljnini v količini dveh menjav … 3) postelja, … za vsakega po eno, 4) potrebno vse navedene osebe: hrane za največ en mesec in kurjava za domove – največ za dva meseca, 5) potrebna posoda količini: en čajnik za ali posoda za vrelo vodo in po eno vedro za vso družino, kakor tudi po en krožnik, ene vilice, nož, žlica, steklenico ali skodelico za vsakega družinskega člana.[4] Čeprav je bilo tako določeno sovjetske uplenitelje to ni ustavilo.

F68425D7122 w1023 r1 s11
Postopno se je s strani NEP-a začelo obsežno uničenje ukrajinske vasi: naredili so nekaj nepojmljivega, nekaj kar je skregano z zdravim razumom, uresničevanje planov, ki so jih imeli Sovjeti je bilo objektivno nemogoče izvajati. In vse je neizogibno peljalo k zaplembi, uničenju in osiromašenju kmetov, njihovega imetja posameznikov, vsakdanja želja do delo je sunkovito upadala, kar se lahko razloži kot strah pred tem, da te označijo za »kulaka« in potem je vsakega izmed njih čakala izselitev. Na ta način razumemo, da cilj vlada, s pomočjo svojih pleniteljev pobrati vse pridelke, nakar je bilo nemogoče, da ostane vsaj nekaj hrane, kaj šele da nekdo plača razliko v ceni.
Vasi so pod vplivom velikih represij kmetovalcev propadale, ker je bila večina ljudi zatrta (ustreljeni ali pregnani), del ljudi iz vasi je šlo v mesto, ker drugače niso mogli narediti, ker jim nič drugega ni preostalo, čeprav je bila takšna migracija sčasoma postala prepovedana.
Skozi represije in uničevanja vasi je kmetijski potencial zelo propadel. Najbolj banalno je bilo, ker nazadnje ni bilo nikogar, ki bi obdeloval velikansko ozemlje. Tako je na primer, spomladi leta 1932 bilo 2,5 milijona hektarjev kmetijskih zemljišč, ki niso bila posajena, ker ni bilo niti semen niti tistih, ki bi sejali, kar je, seveda, bil rezultat napačnih odločitev glede ukrajinskih vasi, pa tudi iz drugih razlogov (ne)delovanja slabega sovjetskega gospodarskega sistema.

Fotografija osebe Michael Ratushnyy.
Poleg tega so, v skladu z normativnim aktom bile 30. julija 1930 dokončno odpravljene podeželske skupnosti.[5] Vasi so bile socialno uničene kot centri nacionalne kulture, v katerih je Stalin videl veliko grožnjo. Po našem mnenju je bil to eden od glavnih dejavnikov kulturne krize v sodobni Ukrajini, kar je še bolj zaostrovalo krizo post-sovjetskega naroda, s pomočjo globalizacije namesto nacionalne paradigme.
Za razliko od drugih sovjetskih republik so ukrajinski kmetje izvajali zelo močan odpor do kolektivizacije, ki so ga spremljale celo oborožene vstaje v boju proti sovjetskih razbojnikov. Leta 1930 so se slišale ideje, da se na oblast vrne UNR. In so glede informacije z GPU od 20. februarja do 2. aprila, leta 1930 v Ukrajini potekale množične demonstracije okrog – 1716, od tega je bilo 15 okvalificiranih, kot »obsežni oboroženi upor proti Sovjetski vladi.« Bili so združeni v dveh tisočih moških, in vse je potekalo pod sloganom: »Vrnite nam Petljuro!«, »Dajte nam drugo državo!«, »Živela neodvisna Ukrajina«, »Dol s Sovjetsko zvezo«, »Naj zmaga drugačna svobodo, stran komuna!« V teh dneh so bili tako organizirani, imeli so celo ljudi na konjih. Orožje je bilo: vile, lopate, sekire. Množica je nastopala s pesmijo »Še ni umrla Ukrajina« (današnja himna) nato so jih člani partije in Komsomolci aretirali. Vstaje pa niso mogli utišati. Razmere so začele uhajati nadzoru sovjetske oblasti, nato so siloviti okupatorji dobili še večjo moč in zadosten zagon, da utopijo Ukrajino v krvi in ​​na koncu izstradajo ljudi z zaplembo hrane.

Fotografija osebe Діана Стасюк.
Boljševiška vlada se je dokončno odmaknila od politike NEP-a in se zatekla k nasilnemu odvzemanju hrane v ukrajinskih vaseh v skladu z načrti pobiranja pridelkov, ki so proizvedeni samo v večjih količinah. Da bi dobili enormne količine žita iz ukrajinskih vasi, so v skladu z ukazom CKVKP(b) spomladi leta 1929 vpeljali »nove metode« zagotavljanja žita, ki so se ujemali z dogodki: Izpeljava načrta naročanja žita za vsako kmetijo; Ustanavljanje regionalnih trojic obvladovanja izrednih razmer naročil posameznih sort žita; Organizirali so, da se v vsaki vasi ustanovi »komisija za spodbujanje shranjevanja žita«, kontrola Narodnega komisariata za trgovino ZSSR za nadzorom za vložitev naročil in izvajanje nalog republik, okrajev, regij, naročil žita po izvedbenem načrtu do konca tega leta (od začetka žetve), mobilizacija aktivistov partijskih podeželskih in mestnih, s prepovedjo zapuščanja vasi, z načrtom, oblikovanja proizvodnih delovnih skupin za podporo lokalnim oblastem, prijava »škodoželjnih«, ki v skladu z 58. členom ne oddajajo žita, USSR kazenskega zakonika, po katerem je bila predvidena zaplemba in prodaja kmetij, odvzem neposlušnim kmetom glasovalne pravice. Sledilo je spodbujanje s strani vlade nalog, ki so bile sprejete na seji podeželskih sestankov, da dolžnike izselijo iz vasi, prisilne izterjave davkov s stani strokovnih komisij od posameznih kmetij s kmetijskim davkom (svoje ime so dobili ravno zato, ker je bila izvedena skupine lokalnih »strokovnjakov«, ki so lahko po svoji presoji določali, kako in koliko še lahko komu odvzamejo), uporaba političnega in gospodarskega bojkota »kulakov«, povečevanje ozemlja žitnega pridelka prihodnosti, prepoved trgovine z žitom, izpisovanje otrok neposlušnih kmetov iz izobraževalnih ustanov in Rdeče armade, izvajanje stalne agitacije med učenci v šolah z namenom njihovega vpliva na starše; spodbujanje sovražnosti do »kulakov« – stebrov kapitalizma na podeželju, v skladu z navodili Stalina.[6]

Fotografija osebe Mihajlo Semenjuk.
Glede gospodarstva in hrane se je stanje v ZSSR v letu 1932 glede na načrte Sovjetov močno poslabšalo. Vasi so bile kot socialno-ekonomski razred, zaradi represije, skoraj uničene, kar je posredno negativno vplivalo na kmetijski potencial ZSSR v zvezi z planiranimi pridelki žita za izvoz. Poleg tega so se pod vplivom velike depresije, cene kmetijskih proizvodov na Zahodu močno znižale, in prihodki od izvoza žita so padli. Če so si sovjeti želeli zaslužiti valuto so se odločili, da prodajo žita še povečajo, kar je izhajalo iz načrtov proizvodnje žita so se potrebe dramatično povečale. V letu 1928 je bil pridelek v Ukrajini 660.000.000 pudov žita, in v 1930. letu -135 000 0000 v letu 1931 pa samo 140 000 0000 pudov.[7] Naloge plana naročanja žita so izvajali, vendar je bila cena zelo visoka – propad kmetijstva. Gre za velikanske številke glede na to, da je, na primer, od 1913, skupno zbiranje ukrajinskega žita znašalo 114 5000 000 pudov.[8] Tako je bilo na primer, čeprav je sam Stalin ugotovil, da proizvodnja žit leta 1932 ni presegla proizvodnje žita leta 1931, vendar načrt naročila žita za 1932 se je še povečala, kar je pomenilo, da glede na okoliščine, realizacija pridelka de facto ni bila izvedljiva. Na kmetijah so pobirali skorajda vse rastline, poleg tega so nemotivirani kmetje odpovedali delo na terenu in v zameno zato, je prišlo do množičnega preseljevanja in nenadzorovane urbanizacije, na kar je prišlo konec leta 1932 do uvedbe sistema notranjih potnih listov in je bila omejena svobode gibanja. Vse skupaj bo z drugimi ukrepi usodno za kmete, ki so se hoteli v času umetne lakote preseliti, da bi preživeli.


Zaradi svetovne gospodarske krize, skozi kolektivizacijo, kar je imelo za posledico uničene vasi, in izvajanje drugih centralizaciji gospodarstva s strani sovjetske oblasti, vključno z postavitvijo nerealenih (iznad fizičnih sposobnosti) kazalnikov načrta za pridelavo žita in zagotavljanja, so privedli do razočaranja Sovjetov nad gospodarsko sliko, kar ni sodilo v koncept centraliziranega Država komunizma kot edinega upravičenega vektorja politike. To je po vizijo Stalina zahtevalo ustrezen odziv, ker je bilo treba odpraviti »sabotažo kmetijstva« in do konca priviti neukročene ukrajinske kmete. V zvezi s tem s strani sovjetske vlade sprejeli vrsto aktov, ki so bazirali na pokolu obubožanih Ukrajincev.
Izvoz, seveda, se je moralo žito še naprej izvažati. Na primer, v telegramu od 9. januarja 1932 je namestnik predsednika Komiteta pri Svetu za delo in obrambo ZSSR M. Černova vodji vse-ukrajinskega »Zahotzerna« (zagotovilo žita) M. Melameda poročali o brezpogojnemu izvozu iz Ukrajina milijona pudov jare pšenice potrebnih za setev spomladi v vzhodnih regijah.[9] V telegramu od 11. marca 1932 so pooblaščenemu Komiteju zagotovitve žita pri RPO ZSSR in USSR M. Stepanskega za V. Čubarja razvidne dodatne naloge za odpravo žita iz Ukrajine 16 tisoč ton jare pšenice, za setev spomladi na Uralu in v Kazahstanu.[10] Direktiva Sveta z dne 12. marec 1932 je sekretar CKKP(b)U P. Ljubčenko in vodje VUCKUSSR Petrovskii bilo naloženo vsem okrožnih in okrajnim izvršnim odborom in partijskim komitetom sprovajanje strogega izvajanja izvoznih načrtov.[11] 23. marca 1932 so po nalogu glavnega kmetijskega upravnika pri odboru pooblaščenega Komiteta za zagotavljanje izvoza pšenice RPOZSSR in USSR Weinstocka Vse-ukrajinskega urada »Zahotzerno« je bilo odpravljeno v Tatarstan dodatni izvoz v višini 100 tisoč pudov ajde in 20 tisoč pudov koruze[12] namenjene za nadaljnji izvoz. Izvoz žita niso ustavili niti takrat, ko Ukrajina ni imel ničesar za jesti.


Sovjetski represivni aparat je ukrajinske kmete še naprej prisiljeval na prekomerno izvajanje načrtov zagotavljanja žita in nadaljevali z odprtim rušenjem gospodarstva na način, da so ali v celoti zasegli imetje, ali cinično obsodili na to, da so kmetje ostali brez sredstev za preživljanje.

Pismo od 20. januarja 1932 naslovljeno na generalnega sekretarja CKVKP(b) J. Stalina s strani K. Bartka glede nadomestnega načrta izvoza žita in ponižujoče obravnave njegovega očeta iz vasi Mačuha v regiji Vinnice v času zagotavljanja žita opisuje grozljiva dejanja okupatorja naperjeno proti ukrajinskim kmetom, ki so bili pregnani iz zemlje, njihove lastnine so bile odvzete in so jih odpeljali v kolhoze. Torej, poročal je, da je njegov oče Bartko dobil od kolhoza 35 pudov žita in je od tega moral 22 pudov dati za državo, pri čemer mu je ostalo 9 pudov za seme in 4 – za hrano za štiričlansko družino. Poznavanje omenjene problematike so lokalne oblasti še dodatno naložile davek od 28 pudov žita in odvzela še preostale tri kilograme kruha. Kmet je zavrnil, da bi predal še preostalih 20 kilogramov graha, nato pa so ga aretirali in obtožili »namerne neizpolnitve« in zadržali v zaporu štiri dni. Glede na to, je K. Bartko prosil generalnega sekretarja, da sprejme ustrezne ukrepe za ustavitev torture lokalne vlade in za pomoč očetu.[13] Glede dejavnosti o kaznovalnem in represivnem stroju povezano s kmeti se lahko razbere v pojasnjevalnem zapisu z dne 22. marca 1932 s strani vodje tajnega Regionalnega odbora Vinnice v KP(b)U Ščetkina napoteno k Regiji Vinnica na tožilca Černina »O uvedbi glob za kmete«. Poročali so o sistematični zlorabi lokalnih oblasti za kmete med pobiranjem žita, o samovoljnih globah in nezakonitem zasegu premoženja.[14]


Zaplenjeno premoženje se je s strani kooperativnih struktur naprej prodajalo po znatno višjih cenah. V skladu z odlokom z dne 26. oktobra 1929, za izvajanje kooperativnih struktur za sodelovanje je bilo vse določeno po abecednem vrstnem redu in je bilo našteto 76 predmetov: bombaž, moka, brusi, belilo, volna, obutev, železo, kava, kisline, konjske žime, škrob, žito … , lesni materiali, lan, testenine, maslo, zdravila, kovina, milo, mesa, semena, niti, oves, obleka, olje, ribe, papir, melasa, konoplja, volna, perje, riž, sadje, ribiške mreže, sir, steklo, posebna oblačila, špirit, gumijasti trak, blago …, krzna, žeblji, cement, sladkor, čaj, usnje, lasje, jajca, ječmen.[15]

Tajni-politični oddelek DPU USSR je 31. marca 1932 obvestil o množičnih demonstracijah vaščanov, ki so bili leta 1931 v obdobju januar-marec 1932 v regijah Harkova, Kijeva, Odese, Dnipropetrovsku in Vinnice. Registrirano je 83 primerih zabuhlosti kmetov in 6 primerov smrti od lakote. Ugotovljeno je bilo, da je bilo v okrajih Berdjansk, Mykolaj, kakor tudi v AMSRR več kot polovica konj nesposobnih za delo zaradi izčrpanosti. Dogajala se je velika prodaja konj za meso po 2-3 rubljev, ali pa so jih podarjali zastonj. Glede na podatke iz 38 okrajev USSR je bilo registrirano 35.200 dogodkov fizičnega »zapuščanja« zemlje s strani posameznih kmetov, tako da zaradi tega ni bilo posejanih 58.907 hektarjev obdelovalnih površin. Primeri nezakonitega izseljevanja je bilo 1945 ljudi, vključno z 530, ki so poskušali prečkati mejo v AMSSR in so jih aretirali. V vaseh USSR je bilo zabeleženo 180 primerov izstopov kmetov (volinok)[16], kar je znašalo več kor 16.602 ljudi, med njimi 10.090 kolhoznikov.[17]


Od oktobra, leta 1931 do marca 1932 so v 66 okrožjih USSR odkrili 80 proti-sovjetskih »kulaških« skupin, vključno s 3, ki so delovali v kolhozih. Zaradi suma »terorističnih dejanj« so aretirali 836 ljudi, od tega 237 »kulakov« in 74 srednjih in 161 napadov ter aretirali so 327 ljudi.[18] V posebnem poročilu načelnika od 3. aprila, leta 1932 Vinnicke Regije regionalni vodja GPU V. Levotckega, sekretarja Regionalnega odbora Vinnitca od CP(b)U M. Aleksejeva o «težavah s hrano« v delih regiji je navedeno, da so na tem območju kmetje zavrnili, da odidejo na delo in so poskušali zaseči semena za prehrano ali odpotovali so v osrednja mesta Sovjetske zveze na delo ali v iskanju kruha. V nekaterih vaseh so bili registrirani primeri zabuhlosti ljudi in smrti od lakote.[19] Podatki DPU Ukrajina od 15. maja, leta 1932 je postala znano po napadih na ženske na skednju v vasi Popelnaste Novotroitckega okraja in vasi Novomykolajivka Sofijskega okraja v regiji Dnepropetrovska in nekaznovano vedenje kmetov, ko so zahtevali hrano.[20]

Slikovni rezultat za 85 роковин Голодомору.
Zaradi zagotovitve prodaje žita od letine 1931, ki se je zavleklo do pomladi 1932, na nekaterih podeželskih območjih Ukrajine je nastala lakota, kar je povzročilo smrt okoli 150.000 kmetov. Lakota se je nadaljevala, do pridelka, ki je dozorel leta 1932. To se zgodilo kljub temu, da je bilo napovedan velik pridelek! Na primer, 8. maja, leta 1932 so v regiji Vinnice oddelki DPU poročali o stradanju in smrti v okraju Trostjaneck, kjer je strada od lakote 950-1000 ljudi in 19 ljudi od podhranjenosti. V vasi Trostjančik je stradalo 40 kmečkih družin in 15 otrok oteklo (zabuhlo) zaradi lakote, v vasi Padalka je od lakote umrlo 52 družin s 108 kmetov je oteklo zaradi lakote, 15 kmečkih gospodinjstev in 7 je oteklo zaradi lakote. V vaseh in Stratijivka in Severnivka je veliko kmetov jedlo želod z dodajanjem naribanega hrena. Vendar pa to še ni bila prava lakota, ki se je začela po koncu leta 1932[21].

Fotografija osebe Сергій Бригадир.
Iz pritožbe z dne 16. februarja 1932 kmeta posameznika iz vasi Rožok iz Kijevske regije Taraščanskega je razviden izvoz žita s strani lokalnih oblasti z zemljišč in nepremičnin kmetov, kar je pripeljalo do lakote v trajanju od sedem mesecev. Tako so poročali, da je kljub izpolnjevanju davčnih zahtev in prizadevnosti zavarovancev ter posameznih kmetov, celoten pridelek šel v izvoz, niso puščali niti krme niti semen, povrhu so še izvedli nezakonito zaplembo majhne živine in perutnine.[22] Pritožba od 18. februarja, leta 1932 s strani zaposlenih tovarni sladkorja G. Tuza na VUCVK se je izvedelo za razkulačenje gospodarstva v vasi Kašperivka okraja Tetiiv v Kijevski regiji ter stradanje družin. Navedeno je bilo, da je, kljub znanju delavcev z 37 letnimi izkušnjami so leta 1930 razkulačili in vzeli hrano in vse domače gospodinjske predmete, jih na zimo vrgli ven iz hiše in preselili v drugo vas in prikrajšali za pravice volilnega glasovanja.[23]

Z dopisom z dne 15. maja, leta 1932 je tajnik Regionalnega odbora KP(b)U mesta Vinnice M. Aleksejevu generalnemu sekretarju CKKP(b)U S. Kosioru postalo jasno glede »izzivov s hrano« v tem okraju. Ugotovljeno je bilo, da je v okraju Umana bilo zajeto z lakoto 35-50% prebivalstva.[24] V spremnem dopisu z dne 10. aprila 1932 je sekretarju KPSZ(b) Centralne Črnozemne regije RSFSR M. Malinovu postalo jasno da je prišlo do velikega pritoka lakotnikov iz ukrajinskih obmejnih regij v Rusijo.[25]

Fotografija osebe Norbert K. Iwan.
Iz dopisa sekretarja KP(b)U V. Nikonenka z dne 13. junija 1932 sekretarju Vinnickega regionalnega odbora KP(b)U M. Aleksejevu so se takrat zavedali grozljivega dejstva glede lakote. Tako so poročali, da je od 35 vasi iz tega okraja stradalo 15. Pogosto je najprej umrl glava družine in otroci so postali sirote.[26] Dokumentirani dokazi nam govorijo o številnih nedosegljivih, zastavljenih nerealnih načrtih in naročilih žita, kar je bilo objektivno nemogoče izvesti. Na primer, od 9. januarja, leta 1932 je v Dnepropetrovski regiji izpeljan načrt naročil pšeničnega žita bil le 53% (Petrovsk in Staro-Ogrinskega kmečkega gospodarstva – 17,1%, Zatonskega Suhativsko kmečko gospodarstvo -. 22,2% Kmečko gospodarstvo Ribalska – 27,5%). Zaradi naštetih primerov nezadovoljive izvedbe zagotavljanja žita je Partijski komite (RPK) naložil razpuščanje več kmečkih gospodarstev v okrajih Petrovski, Staro-Ogrynski ter gospodarstva. Zatonskega Suhativskega kmečkega gospodarstva in njihovo pravico do nošenja imena častnih in uglednih osebnosti revolucije. In posebna poročila od 1. aprila 1932 namestnika načelnika regije m. Vinnice regionalnemu DPU P. Rahlisa sekretarju Regionalnega odbora Vinnice od KP(b) M. Aleksejevu o poteku priprav za setev v vaseh okraja M. Pliskivsko je bil obveščen, da posamezni kmetje niso izpolnili načrtovano kvoto za 50%. Drug primer – Od 14 aprila, leta 1932 v okraju mesta Kominternovskij v, regiji – Odesa. Kolektivne kmetije niso pripravljeni na spomladansko sajenje: zbrali so le 7,5% semena pšenice, 42% ječmena, ovsa 48% ;70,5% – lana, 82% krompirja. Eden izmed sektorjev je zbral še manj ko 6% želenih semen. V vasi Šopetivskij so odkrili 160 pudov skritega semena pomladanske pšenice v vasi Kodyntsivskij (v SOZi »rekordno zalogo» – 100 ton ječmena.[27]

Fotografija osebe Norbert K. Iwan.
Stanje dne 30. avgusta – Po podatkih Ukrajinskega kolhoznega centra, so kolhozi USSR vročali MTS oz. izvajali mesečne dobave žita in načrte le 39,1%. Na isti dan je časopis »Novice« VUCVK objavil članek z naslovom »Izvedbeni načrt za avgust ni bil dosežen«. Poročali so o slabi oddaji žita še posebej v okraju mesta Artemivs’k. Posamezne kmetije so v 18 vaških svetih skrčil žito na 3,9%. Načrt okraja Mironivska vaška je skupnost dosegla le 1% uspešnosti; Zacivska vaška skupnost pa le 0,8% uspešnosti; Pokrovska – 1,5%, čeprav se je v tej vasi mlatilo le polovica pridelka.[28] 6. septembra 1932 so bili objavljeni podatki o tem, da je okraj mesta Voločiškega okraja mesta Vinnica izpolnili letni načrt pridelave žita 16,4%, in posamezni kmetje niso dali »niti enega centa žita«, pri vasi Harnutivskiu so kmetije v kolhozu opravili le 13,3% »svoje naloge«.[29]
Kot smo že omenili, je bila nezmožnost za opravljanje nerealne uspešnosti javnega naročanja pripeljala do velikih sankcij, sovjeti so preprosto plenili vse, vključno z vso lastnino kar vključuje: hrano in osebne predmete. Na primer, družina Ovčarov v regiji Kijeva je bila zaradi pomanjkanja žita kaznovana z odvzemom osebnih stvari. Glede na sodbo okrožnega sodišča v Kijevu od 6. marca, leta 1932 sta bili obsojeni sin in mati Ovčar, ki sta se maščevala z odvzem in sta zažgala hišo v vasi članu sveta in delovodji naročil žita P. Čehu. V. Ovčara so kaznovali z zaporom do osmih let v delovnih taboriščih, in G. Ovčara z zaporom dveh let z zaplembo premoženja in dvorišča v korist države.[30] In v skladu z mnenjem od 10. novembra 1932 sledilca v Jampolskem okrožnem sodišču regije Vinnica so zasegih premoženje in živila od kmetov iz vasi Ratuš. Objavljeno je bilo, da so kmetje masovno zapuščali kolhoze »Klasje«, saj se je »v vasi dogajalo vse česar ne bi smelo, vključno s pohištvom nezadovoljnežev, ne glede na njihov socialni status«, so zasegli vso posoda, žlice in vedra. Zaradi neoddajanja žita so bili kmetje prikrajšani za stanovanja.[31]

Fotografija osebe Діана Стасюк.

Prav tako, kot smo že omenili so, kot sankcijo za neizpolnjevanje načrtov povezano z žitom, razkulačili tudi revne kmete, nato je sledila tudi prisilna izselitev. Sprašujemo se, zakaj je bilo kasneje več kot očitno, da je bilo umiranje od lakote ogromnih razsežnosti in cinične narave zajel samo dele v ZSSR, kjer so živeli izključno etnični Ukrajinci.

19. aprila, leta 1932 je politbiro KPVKP (b) sprejel ciničen sklep »o posojilu semena Ukrajini«, kar je bilo sprejeto brez zaračunavanja obresti od centraliziranih virov v srednji Ukrajini. Zanimivo je, da se je izkazalo, kako so državni zavojevalci od ukrajinskih kmetov, najprej pobrali žito, ki je bilo zbrano v Ukrajini, in nato omogočili uporabo pridelanega žita v Ukrajini za potrebe Sovjetske Ukrajine, brez zaračunavanja obresti. Do 12 ton in le 3 tone pomoči v hrani za kolhoze in kmetov. Poleti, leta 1932 je Ukrajina morala vrniti odplačilo posojila v višini 8 milijonov 250.000 pudov (1 pud = 16 kg), to je 4 128 000 ton žita, kar je močno presegalo normalne pridelke žita. To je 8,5-krat več kot se je pridelalo v Ukrajini in se je moralo vrniti v roku nekaj mesecev, spomladi tj. od začetka posojila, češ da je bilo »prevzeto« v Ukrajini iz centraliziranih domačih zalog! Na dan 30. junija 1932 je bil večina vseh pridelkov semen v Ukrajini pobrano in je šlo v izvoz.
Izpolnjevanje nerealno napihnjenih načrtov zagotavljanja žita je bilo nemogoče. Kolhozniki niso mogli nerealnih načrtov niti izvajati niti zavrniti. Predsednik sveta narodnih komisarjev USSR Čubar je pisal Molotovu in Josifu Stalinu o razmerah v kmetijstvu USSR (10. junij, 1932). Po njegovih ocenah je v tistem času v Ukrajini bilo mogoče našteti vsaj 100 območij, namesto 61, ki so v začetku maja, potrebovali pomoč v hrani in so »sabotirali« načrt za spomladansko setev. Ta območja so, po njegovem mnenju, še naprej ovirala pridelavo in žetev.

Fotografija osebe Діана Стасюк.

Zlasti v času kolektivizacije je veljalo več aktov v katerih je bila določena prepoved koriščenja kolektivnih pridelkov, ki so jih kmetje pridelali v kolhozu. Kmet si je moral kakor je vedel in znal nekje najti hrano. Takšen je 7. avgusta, leta 1932 bil odlok Vse-ruskega Centralnega izvršnega odbora in Sveta narodnih komisarjev v ZSSR »O zaščiti premoženja podjetij v državni lasti, kolektivnih kmetij in zadrug ter okrepitvi javne (socialistične) lastnine«, znane pod imenom »Zakon petih klasov«. Kraje imetja v kolhozih se kaznujejo z ustrelitvijo; z »olajševalnimi okoliščinami« je sledil – zapor za dobo najmanj 10 let. Amnestija je bila v teh primerih prepovedana. Tako je bilo v poletnih mesecih, leta 1933 na podlagi te Uredbe obsojeno 150.000 ljudi. Še posebej so obsodili otroke, ki so poskušali najti vsaj nekaj hrane. »Zakon petih klasov« je ljudem dejansko prepovedal posedovanje hrane. Zakon je cinično branil premoženje izropano od prejšnjih lastnikov. V izrekih »sodišča«, so bili navedeni naslednje formulacije: »na svojemu imetju je pokosil 5 metrov pšenice, 3-4 dni pred košnjo«; zato ker je porezal do 3 funtov klasov«, pobral na polju njenih staršev do 5 funtov klasov« itd. Ta zakon je bil usmerjen proti kmetom, ki so bili prisiljeni prinašati domov iz polja kilogram ali dva žita, katerega so sami posejali, za svojo družino, za preživetje umirajočih najbližjih ljudi, vključno z otroki.

Fotografija osebe Діана Стасюк.
Ljudje so bili od zakonitega pridobivanja hrane popolnoma odrezani. Niso je mogli dobili, tudi če so suženjsko delali, kar je bila posledica odločitve o nedopustnosti dajanja kruha v domačo porabo, vključno za kolektivne menze. Tako je bilo, v skladu z Ukrajinskim kolhoznim centrom, 22. avgusta, leta 1932 prišel ukaz »O prepovedi izdajanja hrane v ljudskih kuhinjah«, kar je bilo za podeželsko inteligenco, vključno z učitelji, knjižničarji, so bili tega zakona. To pomeni, da so za navadne kolhoznike, predvsem otroke, starejše, onemogle bile jedi niso bile predvidene.[32] Zanimivo je tudi odlok z dne 31. avgusta, leta 1932 s strani predsedstva Luganskega mestnega KP(b)U o izdatkih in nedopustnost zapravljanja kruha v menzah kolhozov. Komunistične frakcije in okrajna združenja in kolektivne vasi so morali delovati strogo v skladu z ustreznimi direktivami Centralnega komiteja in Regionalnim komitejem KP(b)U. Zaradi hude kršitve direktiv partije in vlade o predaji izdelkov kolektivnih kolohozom, kakor tudi izdajanja hrane preko sklada »Demiana Bednega« so za Svet vasi Orihivska (predali so več kot 20% žita, dali 800 gramov kruha za odrasle, 400 gramov za menzo) so se odločili, da prosijo Predsedstvo nadzorno komisijo okraja, da bi pristojne oz. predsednika kolhoza, komunista Pavljučenka, oskrbnika in kandidata Kubatkina in druge člane upravnega odbora pokličejo na odgovornost. Predsedstvo Orihivskega okraja, »za neizvajanjanje odločnih ukrepov pri komunistih, ki so delali v vodstvu na kolhozu» Demiana Bednega in ki so omogočila izkrivljenost linije partije in Vlada pri odobritvi avansov in zapravljanju življenjskih skladov kolhozov, predlagajo, da se odredi strogi pregon z opozorilom, da se takoj izpostavi storilce kršitelje direktiv partije in vlade pred kolhozom.[33]

Fotografija osebe Діана Стасюк.

Še nekaj statistike. 1. oktobra 1932 je iz prišel Moskve, vodji ODPU memorandum V. Menžinskega SKVKP(b), ki je obveščal o aretaciji, ki jih je odredila OdPU za 44.625 ljudi. Za krajo kruha je bilo obsojeno 5,6 tisoč ljudi, od katerih je bilo 205 oseb obsojenih na smrt z ustrelitvijo. In 22 novembra, leta 1932 so v vasi Krjačkivka, okraja mesta Pirjatin, regiji Harkova potrdili obtožnico za Harkovski regionalni oddelek DPU USSR na smrt obsojene D. Ignatuha na smrt z ustrelitvijo, E. Ignatuha, F. Ignatuha, A. Kučerina, S. Kučerina – 10 let zapora zaradi odporu proti oddaji žita v njihovi vasi.[34] Analiza 20.000 sodnih primerov kaže, da je bilo med obsojenci, v skladu z zakonodajo petih klasov bilo 83% kolhozcev in posameznih kmetov in le 15% – »kulaško bogatih elementov«.
11. avgusta, leta 1932 je Stalin v pismu Kahanoviču zahteval, da pošlje posebno pismo CKVKP(b) za partijo in sodno-kaznovalne organe zahtevo glede uporabe predpisov o zaščiti javne lastnine in boja proti špekulantom (Zakon o petih klasih). Poudaril je, da je »najbolj pomembna stvar zdaj – za preoblikovanje Ukrajine … Ukrajina naj čim prej postane trdnjava ZSSR «… in denarja ni treba varčevati«, ker je stanje v Ukrajini zelo slabo. Ugotovljeno je bilo, da je bilo v dveh regijah Ukrajine približno 50 regijskih odborov proti načrtom naročilom žita, in so ga proglasili za nerealne. Izrazil je obtožbe na račun ukrajinskih voditeljev, pa tudi strah pred izgubo Ukrajino podtalnega delovanja zastopniki J. Pilsudskega in prisotnosti zavestnih in nezavednih Petljurevcev, kot tudi neposrednih agentov Pilsudskega v CK KP(b)U. Na mesto sekretarja Centralnega komiteja komunistične partije (boljševikov) USSR je bil imenovan Lazar Kahanovič, funkcionar judovskega porekla.[35]

Nerealnost in cinizem zagotavljanja žita se je pokazala tudi v dokumentih. Od 22. avgusta, leta 1932 je DPU imela 220 primerov kolektivnih zavrnitev s strani kolhozov in vaških svetov povezano z izdelavo načrtov za oddajo žita, nestrinjanja z njihovo lokalnimi partijskimi celicami, ki so temeljile na nerealnih načrtih v regiji Harkova v 20 okrožjih – 91 primerov v je bilo Dnepropetrovsku v 12 okrožjih – 19 v regiji Vinnice; v 16 okrožij – 96 v Odesi v 6 okrajih – 14. Vse skupaj v 54 okrožij – 220 primerih. Stanje na dan 30. avgusta – Po podatkih Ukrajinskega kolhoznega centra, kolhozi USSR, so nudili servis motorjev in traktorjev in so izvajali mesečno realizacijo načrtov za 39,1%. Na isti dan časopis »Visti« (Novice) Vse-ukrajinskega Centralnega izvršnega sveta je objavil članek z naslovom »Izvedbeni načrt za avgust je nerealiziran«. Poročali so tudi o slabih rezultatih izvajanja izvoza žita, zlasti v okraju Artemivs’ka. Posamezne kmetije so imeli realizacijo 3,9%, v 18 vaških skupnosteh posamezni kmetje niso izpolnjevali svojih obveznosti. Okraj Myronivska je načrt izpolnil 1%, okraj Zaytsivska – 0,8%; Pokrovski – za 1,5%, medtem ko so v tej vasi namlatili samo polovico pokošenega žita.[36] In take so imenovali saboterje in sovražnike revolucije!
Izvoz se kljub vsemu naštetemu ni ustavil. Tako je, 27. avgusta iz Moskve prišel telegram od namestnika vodje RPO V. Kuibiševa naslovljen na CK KP(b)U o nujni potrebi po hitrejšem pošiljanju žita iz Ukrajine za izvoz. Opozorili so na neuspeh planskega izvoza žita in majhnih pošiljk žita v pristanišča Republike: samo 20 tisoč ton namesto načrtovanih 190 tisoč pšenice. Za popravo takšnih odstopanj, so ponujali ladjo, da do konca 30. avgusta pošljejo 30 tisoč ton pšenice, 20 tisoč ton ječmena, in 10 tisoč ton rži, ne glede na to kaj so prej izvažali.[37] 3. september. leta 1932 so iz Moskve prejeli telegram namestnika predsednika RPO M. Černova, Komiteja za zagotavljanje pošiljk žita iz USSR za izvoz: Komisarji so odredili obvezno nabavo žita za izvoz v tujino pšenice prvega in drugega razreda za opravljanje rutinskih nalog v tretjem četrtletju.[38] 24. septembra 1932 sta RNK ZSSR in CK VKP(b) zavrnila vse predloge za odobritev semenskega posojila, državnim in kolhozom z obrazložitvijo, glede opozoril, da »posoja semen za sajenje izvaja bodisi pozimi ali spomladi.« Kmalu so se pojavili sklepi RNK ZSSR in CK VKP(b) o zavrnitvi semenskega posojila, državnim in kolhozom in sovhozom.[39] istočasno pa odločitev v oktobru (1932) na Plenumu Centralnega komiteja KP(b)U namenjenemu krepitvi »bojne imobiliziranosti vseh partijskih organizacij v boju za kruh«, da začnejo v Ukrajini močno in hitro dohitevati plane pri izvajanju zagotavljanja žita.[40] Tukaj je paradoks.
Stanje oktobra 1932 je bil letni načrt izpeljan le za 38% in je bila odločitev Politbiroja Centralnega komiteja Vse-sovjetske komunistične partije (boljševiške) z dne 22. oktober, leta 1932, da se v glavnih regijah pri naročilu žita, ustanovi Posebna komisija za izvoz žita po naročilih (NHK). V Ukrajini, je bil vodja Sovjetske komisij ZSSR predsednik Vjačeslav Molotov. 23. oktober so sprejeli resolucijo politbiroja CK KP(b)U o nujnosti »prelomnice pri nabavi žita«. I delo omenjene komisije je bilo še veliko slabše, kot je bil teror pred tem.
25 oktober 1932 se je pojavil odlok politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije (boljševiške) »O potrebi po preseganju zamude države pri izvajanju zagotavljanja žita« so oktobra na plenumu Centralnega komiteja KP(b)U odločili da dosežejo takojšnjo odpravo težav povezanih z žitom in naročilom žita, ter so naročili operativno upravljanje oz. organizirali »boj za kruh«. Do do konca oktobra in začetka novembra bo odločanje o načrtu žita, da se do 15. obletnice Oktobrske revolucije za 10-krat poviša stopnja letnega načrta glede izvoza žita, zato se priporoča »neusmiljeno zatreti vse poskuse razrednega sovražnika in njegovi zastopniki, katerih cilj je sabotaža proizvodnje žita.«[41]Začetek delovanja izredne komisije šteje govor Molotova na politbiroju KP(b)U komunistične partije (boljševiki) 30. oktobra 1932. Obvestil je, da se obveznosti Ukrajine zmanjšala za 70 milijonov pudov in se vpeljuje končni načrt javnih naročil žita v višini 282 milijonov pudov, vključno s kmečkim sektorjem – 261 000 000. Povedano z drugimi besedami, so morali kmetje še bolj stisniti pesti, več narediti kot je bilo že veliko pridelano od junija do oktobra. Poleg tega je iz dopisa med Stalinom Molotovom objavljena informacija o uporabi »odvzema deležev proizvodov kot ukrep represije« v kolhozih in individualnih gospodinjstvih.[42] Podobno NHK je bil ustanovljen na Severnem Kavkazu (na čelu z Lazarjem Kahanovičem) in Volgi (vodja – Postišev). Vendar pa v toku Volge v tem obsegu ni bilo zatiranja in represije, a na Severnem Kavkazu so bile represije izvajane predvsem nad Ukrajinci v Kubanu, ki so v povezavi s Holodomorom bili večinsko prebivalstvo v regiji. Hkrati so na Kubanu in Povolžju delo NHC kmalu zaključili in Postishev ter Kahanovič sta konec 1932 bila poslana v u USSR.
Torej, na november 1932 se je začelo delo Komisije Molotova in dejavnosti povezane z izvajanjem sistema posebnih skupin za pridobivanje žita (»rdeči valok«). Za zaplembo hrane iz vasi so mobilizirati partijske aktiviste, čeprav so nekatere od njih osvobodili položaja, zaradi tega ker v zvezi s pobiranjem hrane, niso imeli izostrenega občutka za krutost in nečlovečnost. Aktivistom je pri njihovem delu (ki jim je omogočilo preživetje) pomagala policija in redna armada skupaj s ovaduhi pri državni upravi. Rdeči val je neusmiljeno prečesal vse vasi, ki so zavrnile, da bi oddali vse kmetijske proizvode. Želeli bi še enkrat poudariti, da je zaseg veljal ne le za vse pridelke temveč za vse zalog pridelkov, kakor tudi za vse morebitne skupine proizvodov, kot so na primer suha jabolka ali hruške, ki si uspeli leta 1932 nekako posušiti. Kot smo že omenili, kazni so bile takšne da so se za neizpolnjevanje oddajanja žita lahko ostali brez vseh gospodinjskih predmetov.
Pa še to, na dam 18. novembra 1932 je CK KP(b) izdal Odlok za odvzem žita, po kateri se, kot ločene načrte upravljanja, ki niso oddajali žita kaznuje z globo, zaplembo 15-mesečne norme mesa. Zato je žita, kot posledica represije zmanjkalo ne le za pridelke in lastno preživetje, ampak tudi za živino, število živine se je zmanjšalo na domačijah na kolhozih 7-krat, in pri kmetijah – 8-krat.

Na isti dan je bil izdan sklep politbiro komunistične partije (boljševikov) Ukrajine »O odpravi protirevolucionarnih gnezd in premagovanju skupin kulakov«, poslano Redensu in Kosioru, ki sta bila zadolžena za razvoj in 23. november 1932 poseben operativni načrt o likvidaciji kulakov ter kontrarevolucionarnih skupin državnemu političnemu vrhu je treba izročiti vse ideologe v mestih in organizatorje »kulaške sabotaže« na zahtevo DPU je treba izvajati čistke in ovaditi knjigovodje in računovodje – (vnaprej je bilo 300 oseb); vročeno je bilo Čubarju v Dnipropetrovsku, Hatajeviču v Harkov ter Zaicevu v Černihivski regiji skupaj z regionalnimi odbori za obravnavo v prihodnjih dneh, je potrebno represivni organi moraj »zadati močan udarec kulaškim elementom za preprečevanje kulaših vstaj«.
20. november 1932 je bil objavljen sklep Sveta narodnih komisarjev bivše USSR, po katerem je globe dovoljeno uporabljati tudi na kmetijah. Pozneje so je to razširjeno na kompenzacijske produkte: krompir in slanino, na koncu leta pa še na trajne izdelke. Pri odstranjevanju padle vse kmetije v ZSSR, razen petsto kolhozov. Tako so skoraj v Ukrajini kaznovalni organi zaplenili skoraj vso hrano. To je bil Stalin in njegovi privrženci (L. Kahanovich, Molotov in drugi), ki so bili avtorji zamisli o kazni, torej odstranitev »dolžnika«, z drugimi naročili hrano zrn. Ta ideja, po kateri je predmet zaplembe katerakoli hrana je spremenila v lakoto v pomor ljudi z lakoto – Holodomor.

21. novembra 1932 je RNK ZSSR sprejel resolucijo »O enkratnemu davku na posamezne kmetije«, v skladu s katerim so podvojili davčno stopnjo za kmetije, ki so bile v zaostanku javnih naročil, ki naj bi okrevali do 31. decembra.[43] Na isti dan, 21 november 1932 sta poslala telegram V. Molotov in V. Čubar, sekretarju Dnepropetrovskomu odboru v KP(b)U V. Stroganov in L. Kahanovič Stalinu s prošnjo, da jim zagotovijo posebno komisijo CK KP(b)U (Kosior, Radens, Kisjeljov) pooblastila za čas zagotavljanja žita glede izvajanja obsodb in usmrtitev. Vodja Državnega političnega upravljanja Stanislav Radens USSR je 22. novembra razvil načrt delovanja in operacij povezano z ugotavljanjem kontrarevolucionarnih centrov, ki organizirajo sabotaže in motnje oddajanja žita, glede na usmerjeno prakso in v skladu z direktivami Molotova in Hatajeviča.

Operacija je bila narejena za pokritje 243 okrajev. S sankcijo Centralnega komiteja KP(b)U so začeli takoj. 26. november je bil ukaz Narodnih komisarjev in generalnega državnega tožilca v USSR, ki sta poudarila, da je »represija učinkovito orodje za premagovanje odpora razrednega sovražnika glede javnih naročil žita«. V skladu s tem je bilo obsojeno na tisoče ljudi. Pogosto so bili primeri, ko so ljudje prostovoljno prosili, da jih dajo seznam oseb za izselitev. Po pričevanju tajnika okrajne partijske celice Krasnopolja, je po koncu obsodb na omenjennem sodišče v kraju Krasnopolje, kmetj Besarab Aleksej Vasiljovič povedal »Naj nas obsodijo in preženejo od tukaj, na ta način vsaj ne bomo umrli od lakote, če pa doma ostanemo bomo vsi pomrli od lakote«.[44] Za izvedbo plana naročila žita je Izredna komisija je pahnila Ukrajino v stanje blokade. Da tako je bilo, 3. novembra 1932 je poslala tajnica telegram CK CP(b)U Hatajeviča do Kosiora, Molotova, Čubarja predlog za zmanjšanje povpraševanja izvoza pri proizvajalcih na območjih, ki niso izpolnili načrta naročanja žita, da se naredijo seznami kolhozov – saboterjev pri zagotavljanja žita. 5. novembra 1932 sta Molotov in sekretar CK KP(b)U Mendelj Hatajevič na vsa območja poslal direktive z zahtevami za takojšnje izvajanje Resolucije iz 7. avgusta 1932 »Takojšnjo in hitro izvedbo brezobzirnega kaznovanja in istočasnega obračunavanja z zločinskimi elementi v upravah kolhozov«. 6. november so poslali telegram s strani Komunistične partije (boljševiške) Ukrajine na regionalne odbore, ki so delali blokado proizvodov in na območja, ki ne izpolnjujejo načrt zagotavljanja izvoza žita: zmanjšati uvoz proizvodov za 7 okrajev pri Odesi, Dnipropetrovsku in v 8 okrajih pri Harkovu, 5 okrajih pri Kijevski regiji.[45] Na večer, 8. novembra je bil odpravljen kodiran zapis Molotova za J. Stalina za CK KP(b)U: od tega dneva »začasno se ustavlja odprava blaga v vasi vseh regijah Ukrajine«, dokler kolhozi in »kmetje posamezniki« ne začnejo »pošteno in v dobri veri opravljati zahtevane naloge« pred delavskim razredom in Rdečo armado« v primeru zagotavljanja žita. 11. november so poslali navodila RNK USSR »O organizaciji zagotavljanja žita pri sektorju kmetov posameznikov« naj se izvedejo strogi sodni pregoni pri kmetijah, pri katerih so bile ugotovljene zaloge kruha, ki so jih zakopali v jame, ki izpolnjujejo pogoje za namerno škodo in so kruh uničili, prepovedati je treba »predelavo tega blaga« in objaviti seznam teh posameznih kmetov in jim še več zaračunali globo, uvesti narodno zavarovanje in takoj uporabiti »najstrožje in najbolj hudo represije«- »preganjanja kulaških kolhozov in jim za neuspeh naložiti trdo delo in naloge ter prodati vse premoženje, aretirati jih in deložirati. 15. novembra se je politbiro CK VK(b) odločil, da uvede sistem potnih listov in razbremenitev mest od »neželenih elementov«.
V skladu z odlokom z dne 18. novembra 1932 politbiro CK KP (b)U »O ukrepih za okrepitev dobave žitaric« so prepovedan kakršnikoli stroški skladov naravnih dobrin, RVK dovoljuje, da se prenesejo za financiranje vseh kolhozov v sklade zagotavljanja žita, za tiste ki ne izpolnjujejo naloge zagotavljanja žita, se naloži odprava in izročitev vseh pridelkov na vseh kolhozih, in takoj vrniti žito, izdano za prehrano, organizirati vrnitev žita in razdeliti med člane uprave in osebju urada ter odstraniti kmete posameznike, ki so pokradli žito med žetvijo, organizirati prevoz v skladišča, izplačati sredstva v sklade od kmetov, veljajo globe v obliki dodatnih zalog mesa in zasegu po 15-mesečnih normah kolhozne pridelave mesa, uresničiti mlatenja žita in ločiti slamo in pleve, izvajati izpis seznamov »črnih list« kolhozov, ki sabotirajo dostavo žita, zanje naj veljajo naslednji ukrepi: takojšnja prekinitev prevoza blaga, popolna prepoved trgovanja v državi in v zadrugah, izvoz blaga v trgovine, popolna prepoved kolektivnega trgovanja med kolhozi in kmetijami, prepovedno trgovanje s kmeti posamezniki, prenehanje vseh posojil in odplačila in obveznosti; očistiti kolhoze od kontrarevolucionarnih elementov. Opozorili so tudi, da se v nekaterih okrajih in vaseh tudi brez vpisa na »črno listo, ki slabo opravljajo oddajanje žita morajo uvesti izvoz in prodaja vsega kar imajo in vsega industrijsko blaga.[46]

Vse to je pripeljalo do množičnega in skoraj istočasnega pomanjkanja žita v kolhozih in pri kmetih posameznikih. V skladu z odlokom je bila narejena popolna odstranitev žit, uporaba glob v naturi, tj. zaplembe mesa in drugih izdelkov. Ljudje niso mogli dobiti niti predujma (dela plače) za suženjsko delo. Statistike kažejo, da je v aprilu 1933, do 48% kolhozih in kmetih posameznikih, ki niso dobili plače v drugi polovici leta 1932 in v tekočih mesecih do leta 1933, zato so ostalo brez plačila – brez denarja in kruha – skoraj polovica kmetov, ki so trdo delali. Kot je razvidno iz vsebine Resolucijo kmetov iz odloka o zaplenjenih žitnih posevkih, ki so jih kmetje pridelali v domačih vrtovih. Dokumenti potrjujejo nesporno dejstvo namernega ustvarjanja pogojev, katerih cilj je bil fizično uničenje ukrajinskih kmetov z odvzemom hrane skozi daljše časovno obdobje.
1. decembra 1932 Svet narodnih komisarjev USSR je prepovedala trgovanje s krompirjem na območjih, kjer ne izpolnjujejo obveznosti iz pogodb o preverjanju razpoložljivih sredstev krompirja v kolhozih. Ta seznam je udaril 12 okrajev Chernihiva, 4 – in 4 Kijevske in Harkivske regij. 3. december, je bilo v nekaterih območjih prepovedano prodati meso in živali. 3. december 1932 je bila objavljena Resolucija RNK USSR »O prepovedi prodaje mesa in živine« trgovine mesa v vseh okrajih Černihiva, Kijeva, regije Vinnica, kot tudi na drugih območjih, ki niso izpolnili obvezne kvote zalog.[47] Po spominih očividcev, živine v vasi ni ostalo skorajda nič – del živine je bilo treba oddati v kolhoze in vse ostalo oddati kot nadomestilo davka. V večini regij so izginjali tudi mačke in psi, in na vrhuncu lakote na podeželju ni bilo nekaj konjev, ki so bili potrebni, da se mrtvi odpeljejo na pokopališča.
Mnoge vasi so bile zapisane v »črno listo«. Tako je v skladu s sklepom Sveta narodnih komisarjev v USSR 6. december 1932 in komunistične partije (boljševiške) »O zapisu na »črno listo« vasi, ki so sabotirale zagotavljanje žita«, kot javni prekršek planov zagotavljanja žita in zlonamerne sabotaže, ki so jih organizirali kulaki in protirevolucionarni elementi, jih je treba uvrstiti na »črno listo«, kakor je določeno v resoluciji vasi. Kar s pa tiče omenjenih vasi je treba sprejeti naslednje ukrepe: 1. Takoj prekiniti z dobavo izdelkov, zaustaviti sodelovanje in državno trgovino na prevzeti iz zadružnih in državnih trgovin vse razpoložljive izdelke. 2. Popolnoma prepovedati kolektivno trgovino med kolhozi in kmeti posameznikih. 3. Ustaviti vse kredite in finančne obveznosti. 4. Organi RSI morajo preveriti in očistiti iz zadrug in državnih aparatov različne tuje sovražne elemente. 5. Preveriti in očistiti kolhoze od vseh sil, odstraniti kontrarevolucionarne elemente, in organizatorje ki zavirajo dobavo ​​žita.[48] Na takšen način so bili kmetje prikrajšani za pravico do zapuščanja mesta prebivanja, čeprav je v naseljih zelo primanjkovalo hrane in so ljudje umirali. Policija in vojska so takšne blokade zagotavljali. Poleg tega je od konca leta 1932 predmet blokade bila celotna USSR, saj bi ljudje v iskanju hrane pobegnili v sosednje regije, ker so bili prikrajšani za priložnost, da poiščejo hrano. Državljanom, ki jih pregnali v Ukrajino iz Rusije ni bilo dovoljeno prevažati hrane brez dovoljenja države. Tako so z zapisom na »črno listo« bili kmetje dejansko obsojeni na smrt, kar je bilo enako kot smrtna obsodba.
Na isti dan je v telegramu Kosiora in Čubarja voditeljem regij Dnepropetrovska, Odese in Harkova zahtevali takojšnje izvajanje zakonov, da bi jim pokazali, kako »Sovjetska oblast zna neusmiljeno preganjati organizatorje sabotaž dobav žita od kulaških elementov in njihovih pajdašev«.[49]
Treba je tudi poudariti, da je med govorom 1. novembra 1932 v mestu Rostov-na-Donu Lazar Kahanovič z odkritim anti-ukrajinskim pridihom predlagal uporabo metod »črnih list«, za krepitev naročanja žitaric Iz govora lahko razberemo naslednje: «Несомненно, среди приезжавших с Украины были организованные группы, ведшие работу, особенно на Кубани, где украинский язык. К колхозам нельзя подходить идеалистически, по-народнически. ЧТО НУЖНО СДЕЛАТЬ? Объявить на черную доску 3-5 станиц, в них запретить торговлю, провести чистку, провести несколько процессов с опубликованием в печати. В 31 ведущий район уполномоченными послать крупных людей – членов бюро крайкома, КК, КИКа. Пустить слушок о переселении с Севера на кубанские земли крестьян, которые лучше будут обрабатывать кубанские плодороднейшие земли«.

(»Nedvomno so med prebežniki iz Ukrajine bile organizirane skupine, ki so bili vodje takšnih početij, še posebej na Kubanu, kjer je ukrajinski jezik. Nemogoče je h kolhozom pristopiti idealistično, na populističen način. Kaj naj storimo? Oznaniti je treba na črni listi 3-5 vasi in jim prepovedati prodajo, narediti čistko, sprožiti nekaj procesov z objavo v tisku. V 31 vodilnih okrajih pooblaščenmi poslati pomembne ljudi – člane Regionalnega odbora predsedstva, KK KIK-a. Razširiti govorice o selitvi kmetov s severa na ozemlje Kubana, ki bodo boljše obdelovali najbolj plodno zemljo v Kubanu«.)[50]

Zanimiva pa je resolucijo z dne 14. decembra 1932 CK VKP(b) in RNK ZSSR, ko so naročili žito v Ukrajini, na Severnem Kavkazu in v zahodnih regijah. V tej resoluciji sta vladajoča komunistična partija in Svet narodnih komisarjev v ZSSR reševali, »probleme« zagotavljanja žita v Ukrajini in na Severnem Kavkazu, in ju neposredno povezovali z »nepravilno izvedeno« politiko ukrajinizacije. To je še eno dejstvo usmerjenosti represije na etnični podlagi.11. decembra je v vodstvo USSR prišel kodiran telegram V. Molotova in J. Stalina, ki sta zahtevala »takojšnjo sojenje in prisoditi pet, po možnosti deset let zapora«, za neizpolnjevanje načrtov zagotavljanja naročil žita, za kolhoze in kmete.
14 decembra 1932. Resolucija CK VKP(b) in RNK ZSSSR »O procesu zagotavljanja naročil žita v Ukrajini, na Severnem Kavkazu in v Zahodnih regijah«, »Probleme« zagotavljanja žita v Ukrajini in na Severnem Kavkazu, je neposredno povezovano z »nepravilne izvedeno« politiko ukrajinizacije. 15. decembra je CK KP(b)U objavila seznam 82 okrajev, ki so ustavili dobavo prehrambnih proizvodov.
Resolucija z dne 29. decembra 1932 politbiroja CK KP(b)U) je pri povečevanju represije proti samostojnih kmetov predvideno – najslabšim oddajalcem žita za neizpolnjevanje naloge zagotavljanja žita kmetov posameznikov zapleniti nepremičnine in zemljišča ob hišah, prepovedati nakup blaga zunaj naselja in na vaseh, če so tam bile trgovine.[51] Skrbno načrtovana represivna politika proti Ukrajincem v Ukrajini in v ukrajinskih etičnih ozemljih Kubana je pripeljala do tega, da večina ljudi ni imela hrane. Vladala je umetno ustvarila masovna lakota. Hkrati je Sovjetska zveza glede lačnih zavrnila možnost Ukrajine za kakršno koli pomoč iz tujine. Na primer, Ukrajinski trgovinska kreditna organizacija Galicije »Centrospilka«, se je obrnila na Sovjetskega konzula v Lvovu s prošnjo, da dovolijo posredovati lačnim sovjetske Ukrajine milijon metričnih centov žita. Čez nekaj ​​dni je diplomat dejal, da Moskva pomoč odločno zavrnila.[52] 2 januarja 1933 je prispela Direktiva CK VKP(b) in RNK ZSSR »O preprečevanju množičnega eksodusa kmetov, ki stradajo«[53], katerim je bilo prepovedano potovanje izven ozemlja Sovjetske Ukrajine in Kubana. Posebno odpošiljanje 22. januarja 1933 V. Balickega za ODPU ZSSR obvešča o množičnim begu kmetov iz Ukrajine. Ugotavlja, da so kmetje začeli zapuščati konec decembra 1932 iz regij Harkova, Odese, Kijeva, Černihiva. Iz regije Harkovu je šlo 20.129 kmetov iz 39 vasi in 19 okrajev; iz regije Odesa – 3447 kmetov iz 177 vasi in 19 okrajev; iz regije Kijeva – 6576 kmetov iz 437 vasi v 27 okrajev Černihiva – 1541 kmetov iz 68 vasi in 9 okrajev, in skupaj je zapustilo ognjišča 31.693 oseb iz 721 vasi, 74 iz regij Ukrajine. Na postajah Lozova in Sumy v regiji Harkova so v času januar 1933 prodali 21.500 kart. DPU je aretirala 500 spodbujevalcev kmečkega izseljevanja.[54] V kodiranem telegramu Stalina in Molotova na CK VKP(b) 22. januarja 1933 navedla, da je RNK ZRSRS(b) in RNK ZSSR poročali o množičnem odhodu kmetov iz Ukrajine in Kubana »za kruhom« v CČO, regije v Moskviji in ​​Zahodne regije ob Volgi. Pozornost namenjeno temu, da so tisti, »kakor tisti, ki so se izselili iz Ukrajine prejšnjega leta organizirali sovražniki sovjetske oblasti, tako da tega ne moremo ponovno dovoliti tj. »ponoviti lanskoletne napake«. Predlagana CK KP(b)U in RNK USSR preprečiti kmetom izselitev iz Ukrajine na Severni Kavkaz in obratno, kmete, ki bodo prihajali iz Severnega Kavkaza v Ukrajini je treba nemudoma aretirati prispele na jug, pri »kmetih«, Ukrajine in Severnega Kavkaza je treba izločiti »protirevolucionarne elemente« in se nato preostanek vrniti v domače kraje.[55] Represivna kampanja zagotavljanja žita je kljub umetno ustvarjeni veliki lakoti nadaljevala delo v nezmanjšanem obsegu,. Tako je bilo povečanje zagotavljanje žita običajno popolnjeno z vrnitvijo kruha, namenjenega za delavce v gostinstvu i mlatilcem slame, prevejevanjcem pleve, in z neizporočanjem semen za setev.[56] 13. februarja 1933 v pismu direktive, drugi sekretar CK KP(b)U M. Hatajevič ugotovil, da so iz številnih okrajev prejela informacije o zabuhlosti in smrti kmetov. Zahteval je »da se sprejmejo reševalni ukrepi«: »Znotraj kolhozov in v območjih neobhodne količine kruha«.[57]
Opozoriti je treba, da so bili zasegi žita, ki so ga zaplenili organi Državne Politične Uprave in policije ob koncu leta 1932-1933 bili mizerni, ker so pred tem izvozili skorajda vse. Čeprav so vse žito že prej našli med preiskavami, ki so jih izvajali z zaplembo vsega kar je bilo namenjeno za prehrano, je bil ta delež zelo majhen in daleč od planiranega. Ljudem je bilo vse zaseženo in niso imeli nobene hrane, najprej so bili zabuhli in nato so umirali od lakote. Večina mrtvih sploh niso pokopavali, ker preprosto ni imelo nobenega smisla. V najboljšem primeru so vsa trupla peljali v množične grobove, in pogosto so tudi pokopavali še žive ljudi. Precej pogost pojav je bil kanibalizem. Tako je v dopisu z dne 17. marca 1933, ki ga je poslal sekretar Regionalnega odbora Vinnice KP(b)U V. Černjavski, sekretar partije CK KP(b)U S. Kosioru in P. Postiševu, da se zavedajo dejstva, da je v vasi Penkivka v okraju mesta Lityn revni kmet ubil svoje otroke stare od 7 in 9 let in jih je pojedel. Bili so tudi primeri kanibalizma v drugih vaseh: v vasi Lisa Gora v okraju Nemirovsky, v vasi Semirička v okraju Gaysinsko, v vasi Salynci Bratslavskega okraja, v vasi Rahny v Illinetskem okraju, v vasi Sobolivka v Teplickemu okraju.[58] Po mnenju Nadije Rohozjanske, ki je bila leta 1933 stara 6 let: »Vsi smo živeli v zaprtih domovih, mati je zaklepala vrata in kričala, da ne smemo iti ven, ker cestah jedo otroke. No, to je zelo grozno. In kako so ravnali s tistimi, ki so se še premikali? Zakaj? Da bi jim potem dajali hrano? Ni bilo ne konj, ne ljudi in ne vozov, da bi odpeljali mrtve. Torej tudi tisti, ki so še vedno dihali so metali v skupna grobišča«.[59]
V poročilu iz 14. marca 1933 DPU USSR zavedali dejstva, da v vasi Šaparske Novopskovskega okraja v Donecke regije 230 gospodinjstev (212 kmetov in 18 kmetov posameznikov) na splošno nimajo nikakršne hrane; 190 je takšnih, ki se hranijo z mačkami, psi, s crknjenimi živalmi, zabuhlih je 570 oseb, umrlo pa 74, ki so bili med 200 in 700 delovnih dni na kolhozu.[60] V pismu z dne 3. marca 1933 je sekretar regijskega odbora Dnepropetrovska KP(b)U M. Hatajevič na CK KP(b)U poročal o pripravah na setveno sezono in o množičnih smrti zaradi stradanja kmetov, kot tudi o dodelitvi sredstev »Zahotzerna« za hrano delavcev v kolhozih.[61] Iz zapisov z dne 14. marca, Narodnemu komisariatu USSR so poslali dopis CK KP(b)U glede množične umrljivosti v Kijevski regiji. Poročali so, da so zaradi lakote zajeta območja 32-34 okrajev, in je zabeleženo 16 123 primerov kanibalizma in maličenja trupel. V Kijevu so zbirali trupla: v obdobju januar – februar 400 – 518, v 10 dneh v marcu – 249. Starši so otroke puščali na ulicah – vsakodnevno po 100 malčkov.[62] Takih dejanj je bilo na tisoče. Dejstvo o smrti zaradi lakote potrjuje tudi dejstvo, da je od 15 marec 1933 v mestu Lipeck, v Harkovski regiji bilo izdanih 7.600 letnih potnih listov, od tega pa 3016 ni bilo nikoli vročeno.[63]

V poročilu prokuratorja z dne 8. februarja 1933 Dnipropetrovske regije oblastem Svetu narodnih komisarjev USSR o albanskih vaseh Divnjinske, Hamivka, Heorhijivka in Hirsivka Novovasilkivskega okraja se je v decembru in januarju »bistveno povečala umrljivost otrok in odraslih«. Tako je v vasi Divnjinske umrlo 112, v naselju Heorhijivka – 90, v vaso Hirsivka – 70, Hamivka – 45 ljudi. Nekatere vasi so bile zajete z tropsko mrzlico, ki je povzročila množično umrljivost. Vas Divnjinske je ostalo brez 130 kmečkih gospodinjstev in v vasi Heorhijivka je od 166 kmečkih gospodinjstev preostalih smo 80. Poročali so tudi o tem, da Izvršni odbor območja, »ni sprejel ustreznih ukrepov za boj proti umrljivosti v teh vaseh«.[64]
V skladu z poročilom z dne 17. marca 1933, sekretarja Regionalnega odbora mesta Vinnica KP(b)U V. Černjavskega o tem, da se v vasi Saljnik v okraju mesta Kalinovski umrlo od lakote 224 kmetov, v drugi polovici februarja pa so organi ZAGS-a aretiralo 48 ljudi, in še marca – 28 ljudi: »Zaradi tega, ker kmetje trmasto zavračajo registracijo primere smrti, in včasih se preprosto dogaja, da ni nikogar, ki bi lahko registriral smrtne primere.[65]

V povzetku informacijskega sektorja CK KP(b)U od 1. april 1933 so poročali, da je bila lakota zabeležena v 32 okrajih, v resnem stanju so kmetje okrajev: Visokopolskoie, Novovasilivske, Mezhivske, Melitopolske, Akimivske, Komarivsko, Pavlograd, Apostolove, Diakovo, Starokostiantinivske, Caričanka, Velikolepetyike, Božedarivske, Čubarivsko, Berdjansk, kjer se je poleg lakote zgodil izbruh tropske malarije in tuberkuloze. Zabeležili so tudi primere, »ko skupine mrtvih niso bile pokopane po 15 dni«, pokop otrok in odraslih se je odvijal v njihovih domovih, verandah, hlevih, masivni poraba mesa poginulih konjev, mačk, psov, kanibalizem, odsotnost od pouka, 40-45% učencev.[66] Iz poročila italijanskega konzula v Harkovu naslovljenega na ministra za zunanje zadeve Italije (31. maj 1933): »Tovariš Frankelj, član uprave Državne politične uprave pri Narodnemu komisariatu za notranje zadeve, so napisali, da vsak večer v Harkovu zberejo okoli 250 trupel ljudi, ki so umrli od lakote. Tisti, ki niso zabuhli, peljejo v barake na Holodni Gori, tiste, ki so zabuhli pa v hleve s slamo kjer obupuje okoli 8.000 ljudi, večinoma otrok. Otekle peljejo s tovornjaki na podeželje 50-60 km od mesta, tako da jih ne sme nihče videti, kakšno je njihovo trpljenje. Zaključek: Današnje nesrečno stanje je povzročila kolonizacija Ukrajine s strani Rosijanov. V morda bližji prihodnosti, ne bo več nihče govoril niti o Ukrajini, niti v ukrajinskem jeziku, in s tem se bo rešilo ukrajinsko vprašanje, saj se je Ukrajina dejansko pretvorila v rosijsko regijo«.[67] V sporočilu z dne 22. junij je o nekaterih umrlih vasi Harkovske regije: Terstanjak – »vsi prebivalci so umrli od tifusa in lakote«, Mohnač pri Čugujevu, ki »je imel registrirano skoraj 1000 ludi, ima sedaj samo 12 moških in nekaj žensk ter dva otroka«.[68]
Še en primer poročila od 2. junij 1933 načelnika oddelka Trostjaneck MTS Viniške regije je znano, da je mu je osebno uspelo »dvigniti delo vseh kmetov na kolhozu in prekomerno doseči normo konjev, nagnati na delo vse krave«, da ni dajal zjutraj hrano tistim kmeto, ki so bili zamudili 10-15 minut. Poudaril je, da je bilo ob koncu dela v kolhozu razdeljeno 400-600 gramov kruha na tiste, ki so izpolnjevali normo, za druge pa »kruha niso dajali«. Normo pa niso izpolnjevali zato, ker so »bili po navadi zelo izčrpani«. Obveščal je tudi o smrti zaradi lakote in zabuhlosti, ki se je »ponovno zelo strmo povečala«, zaradi neuspeha njegove prošnje za pomoč, saj je znano, da »sit lačnega ne razume«, še posebej tisti, ki niso videli »vse grozote lakote«. Obžaloval je pomanjkanje pomoči Rdečega križa, uradov za zavarovanje, medsebojno pomoč, ki ga imajo uradniki, ki se sproščajo v zdraviliščih na Krimu in na Kavkazu in »tukaj v vasi Četvertinovka je od 1. januarja letos umrlo od lakote 425 oseb«, od katerih 180 kmetov in o njih zabuhlih in zaradi lakote 368 ljudi, ker pa je bilo zelo malo upanja za njihovo rešitev in »kot tudi prebivalk Četvertinovka na ducate Trostjanecke regije«.[69] Predstavili bomo še nekaj primerov. Poročilo iz 3. junija 1933 NKOZ USSR CK KP(b)U o lakoti v Kijevski regiji, po uradnih podatkih so bile naslednje informacije: Od 15. april je stradalo 493.644 ljudi, od tega 262.109 otrok, 210.138 odraslih, 97.715 je bilo »zabuhlih«, 36.632 je bilo hospitaliziranih, 1. januarja je umrlo 27.809 ljudi. Sporočamo, da sedaj nedvomno štejemo »znatno zmanjšanje števila smrtnih žrtev«, še posebej med malčki, predšolskimi in majhnimi otroki.[70] Zanimivo je tudi pismo z dne 5. junija 1933 načelnika regionalnega oddelka Harkova na DPU Z. Kacnel’sona dejstev o množično stradanje prebivalstva, o dejstvih masovne lakote DPU USSR o masovni lakoti prebivalstva 23 od 64 okrajev, kjer je »… bolezen in smrtnosti ter izčrpanost od zemlje so začeli pridobivati alarmantne razsežnosti«, kjer so na ulicah Harkova v obdobju februar-april našteli 1597 trupel umrlih od lakote, zbrali so z ulic v Harkovu 10.000 brezdomnih otrok. Napisano je bilo, da so 1. marca opazili 9 primerov kanibalizma, v juniju pa 221 primerov, »smrtnost iz dneva v dan narašča«, v vasi Vovčij Jar dnevno umira 8-12 kolhoznikov, in v mesecu in pol jih je umrlo 2500, nekateri vaški sveti začasno ustavili registracijo množičnih smrti kmetov na vaseh. V vasi Čepiški Balakliiske regije je od marca do maja, umrlo 300 ljudi, vključno 95% kolhoznikov. Vas s 500 gospodinjstvi je «postala puščava«.[71] Takšnih dejstev, ki potrjujejo nenaravne smrti – zaradi načrtovane lakote s strani sovjetski oblasti, s ciljem uničiti ukrajinski narod je zelo veliko.

Kot rezultat umetno ustvarjene lakote je bila zelo povečana smrtnost v odnosu na nataliteto. V ukrajinski vaseh je nataliteta začela padati od oktobra 1932.
Več kot očitno je bilo, da je bila načrtovana zaplemba pridelkov žita in vseh drugih prehrambenih izdelkov od kmetov, ki so jih izvajale sovjetske oblasti med 1932-1933 neposredno pripeljali do umora milijonov kmetov, ki so bili umorjeni z lakoto (gre za približno od 8 do 10 milijona ljudi). Po uradni razlagi, na podlagi sodnih postopkov v Ukrajini je za posledicami lakote bilo ugotovljeno, da je število žrtev velike lakote v letih 1932-1933 znašalo 3 milijone 941.000 ljudi. Izgube v ukrajinskem delu nerojenih otrok je glede na preiskavo varnostne službe Ukrajine (nekdanji odbor Državne Službe Varnosti USSR) je 6.122.000 ljudi, se ni rodilo. Čeprav obstajajo dokazi, da je bilo žrtev veliko več. Kljub vsem preverjenim podatkom dediči sovjetske vlade, najprej in predvsem Rusija zanikajo dejstva povezana z umetno lakote, z obrazložitvijo, da je bila lakota povzročena zaradi izpada pridelka in ne zadeva le etničnih Ukrajincev. Vendar pa je zahvaljujoč razkritih arhivov Službe Varnostne Ukrajine postalo popolnoma jasno, da uporabljene metode Sovjetov glede ukrajinske lakote imajo vse znake genocida.

Sovjetska vlada se je zatekla k masovnemu namerno povzročeni lakoti, ki je povzročila milijonske žrtve med izključno ukrajinskim prebivalstvom na podeželskem območju Ukrajinske SSR in na Kubanu, kjer je bila naseljena velika večina Ukrajincev. Ta pojav je postal znan kot Holodomor iz let 1932-1933. Holodomor je bil zavestno in namerno dejanje povzročeno v višjemu vodstvu Sovjetske zveze in Ukrajinske SSR na čelu s Stalinom, kar je bilo namenjeno za zatiranje ukrajinskega nacionalnega osvobodilnega gibanja in fizično uničenje ukrajinskih kmetov.
V študijah Jamesa Maisa in Roberta Conquesta, avtorja trditi, da namerno povzročena lakota popolnoma ustreza vsem splošnim zapisom v Konvenciji o genocidu iz leta 1948, kot opredelitev genocida.
V skladu s Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov je leta 1948 sprejela naslednjo formulacijo: genocid pomeni »dejanja, storjena z namenom uničiti, v celoti ali deloma, narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, kot tako«. Navedeno je pet načinov kako se genocid izvaja: »ubijanje članov skupin«, »povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb članom skupine«, »namerno povzročitev povezano s skupino, življenjskih razmer, naperjenih na njihovo fizično uničenje v celoti ali delno«; »ukrepi za preprečevanje rojstev znotraj skupine« in »prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino«.

Razen odvzema vsega vseh živil na ukrajinskih vaseh so sovjeti imeli velike zaloge žita in rezerv in so ga izvažali v tujino tudi v času lakote. Poleg tega so Sovjeti gladko zavrnili pomoč žrtvam lakote iz tujine. Še ena od bistvenih značilnosti genocida je, da so Sovjeti blokirali notranje sile in s pomočjo policije preverili in prepovedali odhod lačnih ljudi iz upravnih enot v Ukrajinski SSR, kar pomeni, da je bila svoboda gibanja zelo omejena in ljudje si niso mogli privoščiti, da bi si poiskali nekaj hrane. Državljani, ki so prihajali v Ukrajino iz Rusije pa ni bilo dovoljeno peljati s seboj hrano brez dovoljenja države.

13. decembra 1985 je bila ustanovljena v ZDA Komisija za lakoto v Ukrajino (v angleščini Commission on the Ukraine Famine), s ciljem, da razišče dejstva povezana s Holodomorom v Ukrajini, v letih 1932-1933: ter pošiljanje informacij po svetu povezano s Holodomorom, in ameriški javnosti omogočiti boljše razumevanje sovjetskega sistema s poudarjanjem vloga sovjetskega režima pri organizaciji Holodomora. Komisija je bila sestavljena iz 15 članov. Med njimi so bili:
1.Štirje predstavniki ameriškega Kongresa, dva od večinske stranke in dva iz manjšinske stranke.
2. Dva predstavnika ameriškega senata, eden od večine in manjšine.

3. En predstavnik Državnega ministrstva, Ministrstva za izobraževanje, zdravje in Socialnih služb. Imenovali so predsednik po posvetovanju s sekretariati ustreznih oddelkov.

4. Šest predstavnikov ukrajinsko-ameriški skupnosti in organizacij za človekove pravice.
Na podlagi dokazov, slišanega in pričevanj raziskovalnega osebja, je Komisija sprejela naslednje sklepe:
1. Nobenega dvoma ni, da so številni prebivalci Ukrajinske SSR in Severnega Kavkaza (Kuban) bili prisiljeni na lakoto, ko so Sovjeti v 1932-1933 povzročili umik žita v letu 1932.

2. Število žrtev lakote v Ukrajini, je na milijone.

3. Formalne obrazložitve sovjetskega režima, da so bile krive »sabotaže kulakov«, vse navedene »težave«, so neresnične.

4. Lakota ni bila, kakor so pogosto trdili, stanje, ki ga je povzročila suša.

5. V letih 1931-1932 je uradna sovjetska vlada v odgovor na sušo zaradi pomanjkanja žita poslala izven Ukrajine humanitarno pomoč in tako še dodatno oslabila položaj kmetov v Ukrajini.

6. Sredi leta 1932, so po pritožbah Ukrajinske SSR, zaradi prevelikih zahtev zagotavljanja žita, ki je privedlo do lakote, nato je Moskva še dodatno zaostrila zahteve in postajala do kmetov vedno bolj neusmiljena.

7. Neuspeh sovjetske oblasti v Ukrajini za zagotavljanje norm žita in jih prisiliti, da uvedejo strožje ukrepe za odstranitev čim žita od kmetov.

8. Jeseni leta 1932 je Stalin izkoristil »krizo zagotavljanja žita« kot podlago za utrditev svoje oblasti v Ukrajini in povečati izvoz žita.

9. Holodomor 1932-1933 je povzročil največjo možno pomanjkanje hrane na podeželju.

10. Predstavniki sovjetske oblasti, ki so bili odgovorni za izvoz žita so delovali v strahu pred kaznijo.

11. Stalin je bil seznanjen z umiranjem zaradi lakote v Ukrajini konec leta 1932.

12. V januarju 1933 je Stalin uporabil »mehkobo« predstavnikov Ukrajinskih SSR pri zagotavljanju žita za okrepitev nadzora nad Komunistično partijo Ukrajine in je izdal naloge, ki so poslabšali razmere in povečali ljudske žrtve.

13. Pavlo Postišev je imel dvojni mandat iz Moskve: povečanje izvoza (in lakote), v Ukrajini in zatiranje zmerne ukrajinske nacionalne identitete, ki je bil dovoljena v Sovjetske zveze.

14. Čeprav je bila lakota v 1932-1933 tudi na Povolžju in na Severnem Kavkazu lahko, Stalinov brutalen poseg v jeseni 1932 in januar 1933 v okviru dogodkov v Ukrajini mogoče primerjati le z etično ukrajinskimi regijami Severnega Kavkaza.

15. Bili so poskusi bežanja iz regije po hrano, kjer je bila dostopna.

16. Josif Stalin in njegovi sledilci so izvedli genocid nad ukrajinskim ljudstvom v 1932-1933.

17. Ameriška vlada je podala široke in pravočasne informacije o lakoti, vendar ni mogla sprejeti vse ukrepe, ki bi izboljšali stanje. Namesto, administracije ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta, takoj po Veliki lakoti v novembru 1933 so razširili diplomatsko priznanje Sovjetske zveze.

18. V času Holodomora so nekateri člani ameriškega tiska sodelovali s sovjetsko vlado pri prikrivanju resnice o obstoju Holodomora v Ukrajini.

19. V zadnjem času so raziskovalci na Zahodu, in v manjši meri v Sovjetski zvezi dosegli velik napredek v preučevanju zgodovine Holodomora. Pri tem sovjetski zgodovinarji in predstavniki oblasti niso nikoli zagotovili točne ali ustrezne pokritosti informacije o zgodovini lakote, v zadnjih mesecih je bil dosežen precejšen napredek.
Jasno je, da če bi Komisija na voljo tajne arhive, nato pa bile vse ugotovitve dopolnjene še z dodatnimi informacijami, ki bi bili osnova dokazom. Kljub vsemu je zaključek Komisija nedvoumen – lakota v Ukrajini 1932-1933 ima vse znake genocida nad Ukrajinci. Poudarjamo, da je namen tega dela, na konkretnih virih oz. dokaznih gradivih, predstavimo osnovne misli povezane s Holodomorom, kot genocidom ukrajinskega naroda. Predstavili smo nekaj dejstev, ki dokazujejo kaznivo dejanje sovjetskih okupacijskih oblasti. Dejstva o genocidu so predstavljeni ne le v smislu teh zgodovinskih dokumentov, ampak tudi na podlagi resnih, strokovno raziskav Holodomora kot genocida, ki jih je zelo veliko.

15. maja 2003 je Verhovna Rada Ukrajine (ukrajinski parlament) v uradnem nagovoru ljudi v Ukrajini priznala Holodomor kot genocid, vendar niso sprejemali sklepe, ki so mu predloženo v obravnavo, v zvezi s tem so omejila uradno tožbo, ki je skoraj brez pravne vrednosti. Pred izdelavo zahtevka je podpredsednik vlade Dmitrij Tabačnik, ko je poslancem dajalo poročilo o Holodomoru, je dejal: »Moramo prenesti vsemu svetu, da je bila umetna lakota v sovjetskih časih naš ukrajinski Holokavst. To je bil nameren genocid nad ukrajinskim narodom, ki je brezobzirno pustil svoj pečat na celotno našo zgodovino in na nacionalni zavesti«.
28. novembra 2006 je Verhovna Rada Ukrajine sprejela zakon »O Holodomoru – 1932-1933 v Ukrajini«, ki obravnava dogodke iz 1932-1933 kot genocid ukrajinskega naroda.
Lakoto v letih 1932-1933 v Ukrajini so uradno priznali kot genocid ukrajinskega naroda in ga obsodile naslednje države: Avstralija (2003/2008), Andora (2009), Argentina (2007), Brazilija (2007), Vatikan (2001, 2003), Gruzija (2005), Ekvador (2007), Estonija (1993), Španija (2007), Italija (2004, 2007), Kanada (2003/2008), Kolumbija (2007), Latvija (2008), Litva (2005), Mehika (2008), Paragvaj (2007), Peru (2007), Poljska (2006), Slovaška (2007), ZDA (2003, 2006, 2008), Madžarska (2003), Češka (2007), Čile (2007). V novembru 2003, pa so na 58. zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov sprejeli »Skupno izjavo ob 70-letnici Velike lakote leta 1932-1933«, kjer so priznali nacionalno tragedijo ukrajinskega ljudstva. Za sprejetje skupne deklaracije so glasovale države članice ZN, vključno z Rusijo.

23. oktobra 2008 je Evropski parlament priznal Holodomor v Ukrajini, kot zločin proti človečnosti ter izrazil sočutje ukrajinskemu narodu.
28. aprila 2010 je Parlamentarna skupščina Evrope potrdila resolucijo v čast spomina na žrtve lakote v 1932-1933 v Ukrajini in drugih nekdanjih sovjetskih republikah, s spoštovanjem spomina na žrtve lakote in obsodili brutalno politik stalinističnega režima. PARE je tudi opozorila, da je »v Ukrajini, ki je utrpela največ bila lakota od prisilne kolektivizacije, Holodomor je bil genocid, je bil sklep Vrhovnega sveta«.
Upamo, da se bo tudi Slovenija v doglednem času kot članica Evropske skupnosti pridružila pobudi, da se prizna Holodomor – genocid ukrajinskega ljudstva v spomin na brate Slovane, ki so bili izpostavljeni obsodbi zločinskega komunističnega režima.

[1]  Bastiaan Belder, v imenu skupine IND/DEM. – (NL) Holodomor je spojitev ukrajinskih besed holod (lakota) in moryty (pomor) in tako pomeni „pomor z lakoto“. Holodomor se nanaša na smrt zaradi lakote 6 do 7 milijonov ljudi v letih 1932 in 1933, izmed katerih jih je 3,5 milijona bilo iz Ukrajine, 2 milijona iz Kazahstana in na sto tisoče iz severnega Kavkaza ob Volgi in zahodne Sibirije.

Holodomor pomeni nasilno ropanje pridelka žita ukrajinskemu prebivalstvu s strani Stalina in njegovih privržencev kot učinkovitega boljševističnega sredstva za vzgojo ljudi v državi v duhu prisilne kolektivizacije kmetijstva.

Holodomor pomeni namerno zanikanje hude lakote v Ukrajini in drugje v Sovjetski zvezi s strani stalinistov, tako da so milijoni žrtev ostali odrezani od vsakršne oblike notranje ali zunanje pomoči.

Holodomor pomeni nemoten izvoz žita s strani sovjetskih voditeljev v letih lakote 1932–1933, čeprav bi to žito celo leto hranilo milijon in pol ljudi.

Holodomor pomeni genocid nad ukrajinskimi vaščani s sprejetjem politike lakote preprosto v obliki popolne gospodarske blokade ukrajinskega podeželja z zagroženimi kaznimi in zamrznitvijo oskrbe ter črnimi seznami na podlagi odloka z dne 18. novembra 1932, kot je odredil Molotov, Stalinov takratni poslanik v Harkovu.

Holodomor pomeni Stalinovo preganjavico v zvezi z ukrajinskim nacionalizmom, ki ga je veliki voditelj imel za glavni vzrok tistega, kar je videl kot nezadostno oskrbo z žiti iz evropske žitnice.

Holodomor pomeni Stalinovo namero, da za vselej potepta ukrajinske sanje o avtonomiji ali celo neodvisnosti.

Danes vemo, da mu njegov demonski načrt ni uspel.

Vir:

Andrija Hevka & Pravomyr Kosianchuk, RESNIČNA ZGODBA O UKRAJINCIH IN UKRAJINI

[2] К вопросам аграрной политики в СССР // Сталин. Сочинения. Т. 12. С. 141-72.

[3] ДАВО, ф.П-29, оп.1, спр.480, арк.78,146,147,200// Цит. за «Червоні валки»…

[4] Збірник закон. та розпоряджень Роб.-Селянського уряду УСРР, 1929. – Арт. 114.// Червоні валки…

[5] О ликвидации земельных обществ в районах сплошной коллективизации // СУ РСФСР, 1930 № 51, ст. 621.

[6] Петренко В.І. Хлібозаготівельна політика більшовиків в Україні у 1929 р. //

Наукові записки Вінницького державного педагогічного університету імені Михайла Коцюбинського. Серія: Історія: //Зб. наук. праць. – Випуск 10 / Редкол.: М.І. Сметанський (голова) та ін. – Вінниця:

ТОВ фірма “Планер”, 2007. – С.108-117

[7] Постанова ЦК ВКП(б) і РНК СРСР «Про план хлібозаготівель з врожаю 1932 р. і розгортання колгоспної торгівлі» від 6 травня 1932 року.

[8] Державний архів Вінницької області (далі: ДАВО), ф. П – 1, оп. 1, спр. 2, арк. 48// Цит. за Петренко В. І. «ЧЕРВОНІ ВАЛКИ» В СИСТЕМІ ХЛІБОЗАГОТІВЕЛЬНИХ РЕКВІЗИЦІЙ В УКРАЇНСЬКОМУ СЕЛІ //Наукові записки Вінницького державного педагогічного університету імені Михайла Коцюбинського. Серія: Історія: //Зб. наук. праць. – Випуск 12 / Редкол.: П. С. Григорчук (голова) та ін. – Вінниця: ТОВ фірма “Планер”, 2007. – С.

[9] Український хліб на експорт: 1932–1933 рр. / Упоряд.: В. Сергійчук – К., 2006. –С. 55–56

[10] Український хліб на експорт: 1932–1933 рр. / Упоряд.: В. Сергійчук – К., 2006. – С. 56

[11] Український хліб на експорт: 1932–1933 рр. / Упоряд.: В. Сергійчук – К., 2006. – С. 57-58

[12] Український хліб на експорт: 1932–1933 рр. / Упоряд.: В. Сергійчук – К., 2006. – С. 73, 74.

[13] Колективізація і голод на Україні. 1929–1933: Збірник документів і матеріалів. – К., 1992. – С. 397.

[14] Голод і голодомор на Поділлі: 1920–1940 рр.: Збірник документів і матеріалів. – Вінниця, 2007. – С. 243

[15] Збірник закон. та розпоряджень Роб.-Селянського уряду УСРР, 1929. – Арт. 12.// Цит. за Петренко В. І. «ЧЕРВОНІ ВАЛКИ» В СИСТЕМІ ХЛІБОЗАГОТІВЕЛЬНИХ РЕКВІЗИЦІЙ В УКРАЇНСЬКОМУ СЕЛІ //Наукові записки Вінницького державного педагогічного університету імені Михайла Коцюбинського. Серія: Історія: //Зб. наук. праць. – Випуск 12 / Редкол.: П. С. Григорчук (голова) та ін. – Вінниця:

ТОВ фірма “Планер”, 2007

[16] Волинка – форма опору колективізації. Полягає у вимогах про повернення землі, насіння, худоби, реманенту, примусово усуспільнених радянськими органами влади. Активними організаторами «волинок» були жінки, які озброювалися вилами, сокирами, рушницями, щоб повернути примусово забране до колгоспів майно.

[17] Див. Трагедия советской деревни: коллективизация и раскулачивание: Документы и материалы. 1927–1939: В 5 т. – М., 2001. – Т. 3. Конец 1930–1933 гг. – С. 318.

[18] Див. Трагедия советской деревни: коллективизация и раскулачивание: Документы и материалы. 1927–1939: В 5 т. – М., 2001. – Т. 3. Конец 1930–1933 гг. – С. 318-319

[19] Голод і голодомор на Поділлі: 1920–1940 рр.: Збірник документів і матеріалів. – Вінниця, 2007. – С. 253.

[20] Советская деревня глазами ВЧК-ОГПУ-НКВД. 1918–1939: Документы и материалы: В 4 т. – М., 2005. – Т. 3. 1930–1934; Кн. 2. 1932–1934. – С. 107

[21] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 160–161

[22] Колективізація і голод на Україні. 1929–1933: Збірник документів і матеріалів. – К., 1992. – С. 419.

[23] Колективізація і голод на Україні. 1929–1933: Збірник документів і матеріалів. – К., 1992. – С. 422–423.

[24] Голод і голодомор на Поділлі: 1920–1940 рр.: Збірник документів і матеріалів. – Вінниця, 2007. – С. 281.

[25] Український хліб на експорт 1932–1933 рр. – К., 2006. – С. 93

[26] Голод і голодомор на Поділлі: 1920–1940 рр.: Збірник документів і матеріалів. – Вінниця, 2007. – С. 300.

[27] «Вісті» ВУЦВК. – Харків, 1932. – 14 квітня

[28] Вісті» ВУЦВК. – Харків, 1932. – 30 серпня.

[29] «Вісті» ВУЦВК. – Харків, 1932. – 6 вересня

[30] Колективізація і голод на Україні. 1929–1933: Збірник документів і матеріалів. – К., 1992. – С. 433–444

[31] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 381–382.

[32] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 230.

[33] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 236–237

[34] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 408.

[35] Трагедия советской деревни: коллективизация и раскулачивание: Документы и материалы. 1927–1939: В 5 т. – М., 2001. – Т. 3. Конец 1930–1933 гг. – С. 419

[36] Советская деревня глазами ВЧК–ОГПУ–НКВД. – Т.3, кн.2. – С.188.

[37] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 235.

[38] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 308

[39] ЦДАГО, ф. 1, оп. 1, спр. 2012, арк. 36.

[40] Комуніст. 1932, 14 жовтня.

[41] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 242

[42] Командири великого голоду. Поїздки В. Молотова і Л. Кагановича в Україні та на Північний Кавказ. 1932–1933 рр. – К., 2001. – С. 229.

[43] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 549–550

[44] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 289

[45] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 374–375

[46] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 388–390

[47] ЗУ України. – 1932. – № 36–40. – Арт. 265.

[48] Вісті ВУЦВК. — 1932. — 8 грудня

[49] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 450.

[50] Командири Великого голоду. – К., 2001. – С. 254.

[51] Голод 1932-1933 років в Україні: очима істориків, мовою документів. – Київ, Видавництво політичної літератури України, 1990 – С. 300

[52] Дзеркало тижня. № 46 (774) 28 листопада — 4 грудня 2009. «Тінь Голодомору над західними українцями». Автор: Роман Якель // Цит. за. Wikipedia

[53] Трагедия советской деревни. – М.: 2001. – Т.3. – с.634-635

[54] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 616

[55] РДАСПІ. – Ф. 558. – Оп. 11. – Спр. 45. – Арк. 107

[56] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 328.

[57] Wikipedia

[58] Голод та голодомор на Поділлі: 1920–1940 рр.: Збірник документів і матеріалів. – Вінниця, 2007. – С. 379

[59] Див. «За голодомор в Україні, посол Росії порадив українцям звернутися за вибаченнями до Грузії – http://www.patent.net.ua/intellectus/storys/wonders/796/ua.html // Цит. за Wikipedia

[60] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 764

[61] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 405–406

[62] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 765

[63] ЦДАВО України. – Ф. 6. – Оп. 1. – Спр. 2131. – Арк. 81–83.

[64] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 669–670

[65] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 392

[66] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 481

[67] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 858–860

[68] Голодомор 1932–1933 років в Україні: Документи і матеріали. – К., 2007. – С. 892

[69] Голод і голодомор на Поділлі: 1920–1940 рр.: Збірник документів і матеріалів. – Вінниця, 2007. – С. 437.

[70] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 525–528.

[71] Голод 1932–1933 років на Україні: очима істориків, мовою документів. – К., 1990. – С. 532–535.

comments powered by Disqus