Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Izgon krimskih Tatarov leta 1944

sreda, maj 18, 2016, 12:19

V času od 18. do 20. maja, 1944 so pripadniki NKVD-ja, po naročilu Moskve, v tovornih železniških vagonih, izgnali skoraj vse krimske Tatare, tj. kompletno prebivalstvo Krima in vse te ljudi so prepeljali v Uzbekistan. Prisilno izselitev Tatarov so sovjetske oblasti izvedle zaradi obtožbe sodelovanja Tatarov z nacisti. Gre za eno izmed najhitreje izvedenih deportacij v zgodovini človeštva.

Акція пам'яті кримських татар

Kako so  živeli Tatari, na Krimu do izgona?

Po ustanovitvi ZSSR-a, leta 1922 je Moskva Krimskim Tatarom najprej priznala avtonomijo, nastala je Krimska avtonomna sovjetska socialistična republika.

Leta 1920 so Tatarom omogočili, da razvijejo svojo kulturo. V Krimu  so izhajali krimsko-tatarski časopisi, revije, delovale so izobraževalne ustanove, muzeji, knjižnice in gledališča. Krimsko-tatarski jezik je bil skupaj z ruščino uradni jezik. Včasih je tam delovalo več kot 140 vaških svetov. Vendar pa so po letu 1930, sovjetski politiki do Tatarov postali represivni. Najprej se je zgodila  razlastitev in izgon Tatarov na sever Rusije in za Ural. Nato pa so sovjeti začeli s prisilno kolektivizacijo in so povzročili umetno lakoto 1932-33. Sledilo je “čiščenje” izobražencev v letih 1937-38.

ансамбль

Slika, “Haytarma”, Moskva, 1935

To je povzročilo sovražnost Krimskih Tatarov proti Sovjetom.

Kdaj se je zgodil izgon Tatarov?

Glavna faza prisilnega preseljevanja se je začela ob zori, 18. maja, 1944 in končala se je ob 16:00, 20. maja. Takrat so iz Krima deportirali 238 500 ljudi. Gre za takratno skoraj celotno krimsko-tatarsko prebivalstvo. Za ta vse to je NKVD  privabila več kot 32.000 varnostnih sil.

Kaj je bil razlog za izgon?

Uradni razlog za prisilno preselitev Krimskih Tatarov je bila obtožba izdaje, ali “množičnega iztrebljanja sovjetskih ljudi” in kolaboracija – sodelovanje z nacističnimi okupatorji. Takšne trditve izhajajo iz sklepa državnega odbora za obrambo pred deportacijo, ki se je pojavila teden dni pred začetkom izgona. Toda zgodovinarji navajajo še druge, neuradne, razloge za deportacijo. Med njimi ne gre zanemariti dejstvo, da so v preteklosti imeli krimski Tatari tesne vezi s Turčijo, ki jo je ZSSR takrat videla kot potencialnega tekmeca. Pomembni so bili sovjetski strateški načrti. Krim je bil odskočna deska za morebitni spopad s to državo, in Stalin se je hotel zavarovati pred morebitnimi saboterji in izdajalci, kar so, po njegovem mnenju, Tatari bili zagotovo. V podporo tej teoriji prav tako kaže, da je Stalin iz okoliških območij Turčije odstranil še druge muslimanske etnične skupine: Čečene, Ingušste, Balkarce in Karače.

Ali so Tatari zares ​​podpirali naciste?

Po različnih virih, v proti-sovjetskih vojaških oddelkih, ki so jih ustanovili nemški organi, je bilo na voljo od 9000 do 20 000 krimskih Tatarov, piše zgodovinar John Paul Otto. Nekateri so skušali zaščititi svoje vasi pred sovjetskimi partizani, ki so jih v skladu s pričevanjem Tatarov pogosto šikanirali na nacionalni ravni. Drugi Tatari so se pridružili nemškim četam, ker so jih zajeli nacisti in so si na ta način ublažil nečloveške razmere v koncentracijskih taboriščih v Simferopolu in Nikolajevu. Vendar pa je 15% populacije odraslih moških sodelovalo na strani Rdeče armade. Vse omenjene so ob izgonu Tatarov demobilizirali in poslali v delovna taborišča v Sibirijo in za Ural. V maju leta 1944, se je večina tistih, ki so služili v nemških odredih umaknila v Nemčijo.

Kako je potekala prisilna selitev?

Татарська сім'я

Slika, tatarska družina na Uralu, 1953

Uradniki NKVD so prišli v tatarske domove in lastnikom povedali, da jih bodo zaradi njihove izdaje izselili iz Krima. Za pobiranje osebnih stvari so jim dali 15-20 minut. Uradno je imela vsaka družina imela pravico vzeti do 500 kg prtljage. To je bilo dovoljeno, ljudje so vzeli veliko manj ali pa – nič. Ljudi so prevažali s tovornjaki do železniških postaj. Od tam so na vzhod poslali skoraj 70 vlakov. V tesno zaprtih vagonih za živali je bilo vse  prenapolnjeno z ljudmi. Pri preseljevanju je umrlo okoli 8000 ljudi – večina od njih so bili otroci in starejše osebe. Najpogostejši vzroki smrti – žeja in povišana telesna temperatura. Nekaterim ljudem, ki niso mogli prenašati tega trpljenja se je preprosto zmešalo. Vsa sredstva, ki so ostala po izgonu Tatarov na  Krimu si je prisvojila država.

Kam so izgnali krimske Tatare?

Večino Tatarov so izgnali v Uzbekistan in v sosednje regije Kazahstana in v Tadžikistan.

Kakšne so bile posledice deportacije Tatarov?

V prvih treh letih so ljudje umirali od lakote, izčrpanosti in bolezni. Umrlo jih je, po različnih ocenah od 20 do 46% vseh pregnancev. Med mrtvimi je bilo v prvem letu, so ugotovila, da so skoraj polovica od njih bili otroci do 16 let.

Кримські татари, депортація

Slika; Mariyska republika. Ljudje na sečnji v gozdu, 1.950

Zaradi pomanjkanja čiste vode, slabe higiene in pomanjkanja zdravstvene oskrbe so je med deportiranci širila malarija, rumena mrzlica, griža in druge bolezni. Novinci niso imeli naravne odpornosti proti številnim lokalnim boleznim.

Kakšen status so imeli deportiranci v Uzbekistanu?

Velika večina krimskih Tatarov so naselili v tako imenovana posebna naselja, ki so bila obdana z vojaškimi stražami, s kontrolnimi točkami. Vse je bilo ograjeno z bodečo žico. Omenjena območja so bolj spominjala na delovna taborišča kot naselja v katerih živijo civilisti. Deportiranci so služili kot poceni delovna sila, ki so jih uporabljajo za delo v kolhozih, sovhozih in v industrijskih obratih. V Uzbekistanu so delali na poljih kjer gojijo bombaž, delali so v rudnikih, v gradbeništvu, tovarnah… Med najtežja dela je bila izgradnja hidroelektrarne Farhadskoyi.

Leta 1948 je Moskva dodelila krimskim Tatarom status doživljenjskih deportirancev. Tisti, ki niso imeli dovoljenja s stani NKVD-ja in so prekoračil omejitev gibanja v posebnih naseljih, ki so na primer šli na obisk k sorodnikom, so bili izpostavljeni nevarnosti 20-letne zaporne kazeni. Bilo je več takšnih primerov. Pred deportacijo so širili propagando in med  domačini izzvali sovražnost do Krimski Tatarov, ki so jih označili za izdajalce in sovražnike ljudstva.

Po pisanju zgodovinarja Lynn Ґreta Uhlinґ, so Uzbekom povedal, da se bodo k njim priselili “kiklopi” in “ljudožerci” in jim svetovati, da gredo proč od neznancev. Po izgonu je nekaj domačinov preverjalo, če deportirancem ne rastejo rogovi.

Аліме Ільясова

Slika Alime Ilyasova , leta 1940

Kasneje, ko so izvedeli, da so bili krimski Tatari enake veroizpovedi so bili Uzbeki zelo presenečeni. Otroci priseljencev so lahko pridobili izobrazbo samo v ruskem ali uzbeškem jeziku, vendar nikakor ne na tatarskem. 1957 so Rusi prepovedali vsako objavo v tem jeziku. V Veliki sovjetski enciklopediji so črtali članek o krimskih Tatarih. Tudi državljanstvo so prepovedali vpisovati v potni list.

Kaj se je spremenilo na Krimu po izgonu Tatarov?

Po izgonu Tatarov nato še Grkov, Bolgarov in Nemcev, je v juniju 1945 Krim nehal biti avtonomna republika in je postal domena RSFSR. V južnih predelih Krima, kjer so prej živeli večinoma krimski Tatari je bilo vse zapuščeno. Po uradnih podatkih, v regiji Alushta je bilo le 2 600 prebivalcev, in v regiji  Balaklava – 2 200. Kasneje so začeli ponovno naselitev ljudi, ki so prihajali iz Ukrajine in Rusije. Na polotoku so začeli z “represijo uperjeno proti krajevnim poimenovanjem” – večino mest, vasi, gor in rek, ki so imeli krimsko Tatarska, grška ali nemška imena so preimenovali v nova ruska imena. Med izjemami so Bakhchysaray, Dzhankoy, Ishunsky, Saki in Sudak. Sovjetske oblasti so uničile tatarske spomenike, zažgali so njihove rokopise in knjige, vključno z deli Lenina in Marxa, ki so bili prevedeni na tatarski jezik. V mošejah so odprli kinodvorane in trgovine.

Kdaj so Tatarom omogočili vrnitev na Krim?

V drugi polovici leta 1950, v dobi Hruščova, je prišlo do de-stalinizacije. Potem je sovjetska vlada omilila pogoje za življenje Tatarov, vendar pa je še naprej vztrajala pri izdaji sovjetske države. Med 1950 in 1960 so se Tatari borili za pravico do vrnitve v svojo zgodovinsko domovino. Pojavljale so se demonstracije v uzbekistanske mestih. Leta 1968 je bila za to prva priložnost Tatarov in to je bil rojstni dan Lenina. Oblasti so demonstracije na silo razgnali.

Postopoma je Krimskim Tatarov uspelo širiti svoje pravice. Najprej je veljala neformalna, a nič manj stroga prepoved vrnitve na Krim, ki je delovala do leta 1989. V naslednjih štirih letih se je na polotok vrnila polovica krimsko Tatari, ki so takrat živeli v ZSSR, gre za 250 tisoč ljudi. Vrnitev avtohtonega prebivalstva na Krim je bila zelo težka in je bila v nasprotju z voljo lokalnih prebivalcev. Večjim spopadom so se uspeli izogniti.

Подружжя татар

Slika: Osman Ibrysh z ženo Alime. Naselje Kibray, Uzbekistan, 1971

Nov izziv za krimske Tatare je bila priključitev Krima s strani Rusije, v marcu 2014. Nekateri od njih so pod pritisk preganjanja ponovno zapustili polotok. Ruska vlada je prepovedala vstop na polotok voditeljem tatarskega ljudstva Mustafi Dzhemilevu in Refatu Chubarovu.

Ali ima izgon Tatarov znake genocida?

Nekateri strokovnjaki in disidenti menijo, da izgon Tatarov ustreza opredelitvi pojma genocida, ki so ga sprejeli v ZN. Trdijo, da je imela sovjetska vlada namen, da uniči krimske Tatare kot etnično skupino in da so namensko delali za dosego tega cilja.

Leta 2006 je krimski kurultaj  pozval Ukrajinski parlament, naj priznajo deportacijo Tatarov kot genocid proti ljudstvu.

Kljub temu, v večini zgodovinskih delih in v diplomatskih dokumentih so  prisiljeni, da  deportacijo krimskih Tatarov imenujejo – izgon in ne genocid.

V Sovjetski zvezi so uporabljali izraz “selitev”.

Vir:http://www.bbc.com/ukrainian/society/2015/05/150514_tatars_deportation_ko?ocid=socialflow_facebook

comments powered by Disqus