Kako so 134-krat poskušali ubiti ukrajinščino - Situacija

Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Kako so 134-krat poskušali ubiti ukrajinščino

petek, november 10, 2017, 10:43

Ukrajinski jezik je skozi obdobje 4-ih stoletij doživel veliko prepovedi, in zato zdaj imajo v Ukrajini veliko težav pri uveljavljanju v vsakdanjem življenju, piše Espresso.
Več kot 4 stoletja so Ukrajinci poskušali obraniti svoj jezik, zakone, borili so se proti prekletstvu, odlokom in vladnim predpisom. Dokumenti, ki so sedaj v javni domeni, kot tudi zgodovinski podatki, potrjujejo poskuse uničenja ukrajinskega jezika, ki ima korenine v daljni preteklosti.

Rezultat iskanja slik za Як українську мову намагались вбити 134 рази

Prav tako so znana dejstva o namernih linguocidih[1], ki jih je doživela ukrajinščina v svoji zgodovini, (gre za namerno uničenje jezika kot glavnih značilnosti etnične skupine).
Za primerjavo, lahko primerjamo podobne linguocide na planetu, npr. v zvezi z zasedbo Katalonija in prepoved jezika s strani Francovega režima. Katalonski jezik je doživel linguocide, nekaj podobnega se je dogajalo z ukrajinskim jezikom za časa ruskega imperija in Sovjetske zveze.

Rezultat iskanja slik za Як українську мову намагались вбити 134 рази

Tako so, po verodostojnih virih našteli vsaj sto petdeset (zgodovinskih referenc, najpogostejša številka je 134) dokumentiranih dejanj v cilju zatiranja ukrajinskega jezika. Zanimivo je, da so vsakem stoletja namernega uničevanja ukrajinskega jezika uporabljali drugačen način. Naredili bom kratek pregled teh dogajanj:

Zatiranje ukrajinščine s strani cerkve

To se je zgodilo v sedemnajstem stoletju. Torej, v letu 1626 je Kyivski metropolit[2] Josif Krakivskyy napisal akafist[3] sv. Barbare. Moskva je dovolila tiskanje, vendar pod pogojem, da se mora akafist prevesti v ruščino. Ob istem času je cerkvena sinoda odredila Kyivski mytropoliji, da zberejo od vseh cerkva v Ukrajini ukrajinske stare knjige, in namesto teh, da se uvedejo knjige moskovske izdaje. Leta 1627, z odlokom carja Mikhaila so odredili, da se mora zbrati vse ukrajinske knjige in jih nemudoma zažgati. In tako so leta 1693 “okronali” pismo naslovljeno s strani Moskovskega patriarha na Kyivo -Pechersko Lavro z ukazom prepovedi vseh knjig, ki so napisane v ukrajinščini.

Carji, carice in Ukrajinci

XVIII. st. se je začelo s carjem Peter I., ki je ukazal zmanjšanje števila študentov na Kyivo-Mohylianski Akademiji. Od 2000 študentov je zmanjšal število na 161, in najboljše znanstveno – razsvetljenske sile je preselil iz Kyiva v Moskvo. Vsi drugi ukazi so šli točno po tej poti:
Leta 1720 je prepovedala tiskanje vseh knjig na ukrajinskem jeziku in uničiti vse knjige na ukrajinskem jeziku, odredil je zaseg vseh verskih knjig in v naslednjem letu ukazal cenzuro ukrajinskih knjig. Leta 1729 je naročil dosledno prepisovanje vseh knjig iz ukrajinskega jezika v ruščino, vse državne zakone in predpise.

Leta 1740 se je carjevim prepovedim ukrajinskega jezika pridružila rosijska imperatorica Anna Ivanivna, ki je pod vodstvom moskovskega kneza Alekseja Shakhovskega uvedla rosijski jezik[4] vseh porah, na ozemlju Ukrajine, in nekaj let prej naročila, da se odstranijo vse knjige v ukrajinščini in da se “znanost pripelje na lasten rosijski jezik “.

Rezultat iskanja slik za Як українську мову намагались вбити 134 рази

Carica Jekaterina II. se je potrudila, da “pospravi” ukrajinski jezik in reši vprašanje XVIII. stoletja. Leta 1763 se je spomnila, da je treba prepovedati poučevanje ukrajinskega jezika v Kyivo-Mohylianski Akademiji. Leta 1775, pa se je »pobrigala« za uničenje Zaporoške Seči[5] in nadalnje zapiranje ukrajinskih šol v kozaških polkovnih pisarnah.

Šola in diploma – ukrajinski jezik pri tem nima kaj iskati!

V XIX. stoletju so iztrebili ukrajinski jezik v šolah, ne samo ukrajinščino, tudi cirilico.
Tako je, v 1804 letu ponovno prišlo da cesarjeve uredbe o prepovedi poučevanja v ukrajinščini.
Leta 1847 se je zgodil razvpiti rušenje Društva Cirila in Metoda in nadaljevanje krepitev krutega preganjanja ukrajinskega jezika in kulture. Prepovedali so delo najboljših ukrajinskih pesnikov in pisateljev Ševchenka, Kulisha, Kostomarova in drugih z znamenitim rosijskim rekom: “Ne pustite, da se razvija ljubezen do družine, pomembna je ljubezen do domovine.”
Leta 1859 je Ministrstvo za znanost Avstro-Ogrske, v vzhodni Galiciji in Bukovini poskušalo zamenjati ukrajinsko cirilico z latinico.

Ukrajinskega jezika “ni bilo, in ga ne more biti”

Leta 1863 je začela veljati razvpita Valueva okrožnica, ki prepoveduje objavo učbenikov, literature in knjig z versko vsebino ukrajinskem jeziku, katerega “Nie bylo, niet in bыt’ ne možet’.” (Ukrajinskega jezika “ni bilo, in ga ne more biti”). In potem leta 1864, je sledil Statuta za osnovne šole, ki narekuje, da se usposabljanje učencev mora izvajati samo v ruščini. Leta 1870 je bilo podano pojasnilo s strani ministra za šolstvo Dmitrija Tolstoja, da velja “za vse tujce oz. je končni cilj izobraževanja dokončno rossijizacija.”

Emski ukaz[6]

Gre za prepoved tiskanja in uvoza iz tujine, katere koli ukrajinske literature in ukrajinskih odrskih predstav in prepoved tiskanja ukrajinskih besedil ter zapisov ljudskih pesmi.

Celotno besedilo Emskega odloka, ki je bil objavljen v reviji Osobogo Soveščanija “Osebnega ozaveščanja”, ki je bil prvič objavljen v knjigi Fedora Savchenka in se je glasil takole – “Prepoved ukrajinstva leta 1876″

Vsi so bili dolžni omenjeni Odlok “sprejeti kot splošno pravilo”, da se v Ukrajini morajo imenovati izključno učitelji Moskoviti[7] in da se ukrajinski učitelji napotijo v službo v Sankt Peterburg, Kazan Orenburg ipd.To “splošno pravilo” je dejansko delovalo tudi pod sovjetskim režimom – do razglasitve neodvisnosti Ukrajine leta 1991.

Kot rezultat tega, več kot sto let nazaj je bilo iz Ukrajine na ta način izseljenih več milijonov ukrajinskih inteligentov, medtem ko so bili Rosijani iz Rusije “napoteni” na ozemlje današnje Ukrajine.

Konec devetnajstega stoletja se je zgodila popolna prepoved, poučevanja ukrajinščine vseh javnih šolah in prepovedane so bile verske pridige v ukrajinščini. Za to je bil »zaslužen« odlok carja Aleksandra III. Gre za popolne prepovedi uporabe ukrajinskega jezika v uradnih institucija in sprememba ukrajinskih imen v rosijska in prepoved knjig, ki so prevedene iz ruščine v ukrajinščino.

Ukrajinski jezik XX. stoletja

Represije so postale še močnejše. Štiri leta kasneje (1908 m), se je Rosijska akademija znanosti potrudila, da se ukrajinski »jezik«[8] še bolj izobči. Ta “jezik”, rosijski Senat, glede ukrajinske kulture in izobraževalne dejavnosti, razglaša, da je škodljiv za rosijski imperij. Dve leti kasneje, po ukazu vlade Stolypina pride do zaprtja vseh ukrajinskih kulturnih društev, založb ter prepoved predavanja v ukrajinskem jeziku v katerikoli mestih in prepoved ustvarjanja kakršnih kolih nerosijskih klubov.Leta 1914, na »svetlo dneva« je bil razglašen memorandum poltavskega guvernerja fon. Baґovuta, ki omogoča vpogled na najbolj popolno sliko o odnosu cesarske moči na ukrajinski problem v Ukrajini.

“1. Privabiti v šole učitelje samo velikorose.

2. Na delovnih mestih inšpektorjev in direktorjev v javnih šol se imenujejo izključno le velikorosi.

3. Vsak učitelj, ki je nagnjen k ukrajinskemu izražanju se mora takoj odpraviti.

4. Predstaviti je treba »resnično zgodovino malorosov, v katerih se mora pojasniti, da je “Ukrajina” “okrajina”, države v starih časih.

… 14. Na vseh predavanjih se mora odpraviti in izkoreniniti duh ukrajinske kulture, ki se gnezdi v Ukrajincih.

… 17. Razlagati je treba, da “Ukrajina” pomeni obrobje Poljske in Rusije, in da ukrajinski ljudje nikoli niso tam živeli.

18. Dokazovati je treba potrebo obstoj velikega rossijskega jezika kot nacionalnega in literarnega, in da se dokaže malorosom, da njihov jezik preprost in da nima ne literature in ne prihodnosti.

19. Na vse načini je treba poskrbeti za izkoreninjenje uporabo imen “Ukrajina” in “ukrajinski” “.

1918 je vstopil v zgodovino grozen pokol s strani boljševiških vojakov, ki so se izživljali na ukrajinskih 300 herojem, ki so branili Kyiv. Gre za peščico dijakov in študentov, ki so delovali v skladu z obrambo domovine Ukrajine. 26. januarja 1918 je prišlo do napada na Kyiv. Boljševiški so takrat v nekaj dnevih ustrelil 5.000 ljudi, ki so govorili po ukrajinsko, ki so oblečeni so bili v ukrajinske nacionalne obleke. Rosijani so pobili vse, ki so na hišah imeli ukrajinsko zastavo ali če so imeli na stenah portret T. Ševčenka …

“Zakaj oživljati obdobje pred časi Petra I. in zakaj oživljati ukrajinski jezik, ki je bil že pokrit s pepelom”, je napisal ruski pisatelj Fedir Gladkov.

Rezultat iskanja slik za Як українську мову намагались вбити 134 рази

V letih 1929-1930 so Rosijani začeli z aretacijami eminentnih osebnosti ukrajinske znanosti, kulture, izobraževanja in cerkve. Gre za dogajanja v mestu Harkov, ko je prišlo sojenja nad njimi, v procesu “Zveze za osvoboditev Ukrajine.”Med zasliševanjem enega od preiskovanih je Salomon Brooke dejal: “Moramo ukrajinsko inteligenco postaviti na kolena, to je naša naloga. Kogar ne bomo zlomili bomo – ustrelili”.

Generalni sekretarji so bili “skrbniki” jezika

Gre za pojav resolucijo v letu 1978 “O ukrepih za nadaljnje izboljšanje učenja in poučevanja ruščine v republikah,” tako imenovano “Brežnjev cirkular” ter (v letu 1979) – “O dodatnih ukrepih za izboljšanje rosijskega jezika v srednjih šolah in v drugih izobraževalnih ustanovah republik v sovjetskih republikah”, tako imenovani” Andropov ukaz “. Nato se je leta 1984. leta, pojavil odlok o prenosu upravljanja v vseh muzejih na rosijskem jeziku, in začeli so v šolah 15% nagrajevanje rosijkih učiteljev v primerjavi z učitelji, ki so poučevali ukrajinščino.

Rezultat iskanja slik za Як українську мову намагались вбити 134 рази

Pika na i je bila v 1989 sprejeta resolucija o “Ohranjanju rosijskega jezik kot splošnoveljavnega” in – v naslednjem letu – sprejetje zakona ZSSR o jezikih Sovjetske zveze, kjer je rosijskemu jeziku dano uradni status za vse republike.
Zacetek 21. stoletja je prinesla tudi svojo žlico katrana glede »oživitve« jezika.
10. avgust 2012 začne veljati zakon “O načelih jezikovne politike države” (neuradno – zakon Kolesnichenko-Kivalov ali “jezikovni zakon”).

Zakon predvideva možnost uradne dvojezičnosti v regijah, kjer število narodnih manjšin presega 10%. Dvojezičnost informacijskega prostora je stalna polemika o tem, kaj naj bi bil jezik uradnih dokumentov, in se še vedno potiska jezik ljudi, ki živijo na svojem ozemlju.
Medtem pa je, navkljub vsemu, ukrajinski jezik postal eden od najbolj razširjenih jezikov na svetu, saj je število uporabnikov dosegel 26 na svetu. Gre za drugi najpogosteje uporabljeni jezik v slovanskih jezikih. Japonska je na univerzi v Tokiu spoznala pomembnost ukrajinskega jezika za razvoj svetovne kulture.

Rezultat iskanja slik za Як українську мову намагались вбити 134 рази

Zato je razprava: Ali smemo uporabljati jezik ljudi, ki dejansko določa njihovo identiteto in obstoj naroda. To pomeni, da gre za (ne)spoštovanje sebe in sveta. Če obstajajo ljudje oz. narod – mora obstajati tudi njihov jezik.

Vir:http://vsviti.com.ua/interesting/society/70620

[1] Gre za poskuse popolnega uničenja jezika avtohtonega naroda, podobno kot je beseda genocid

[2] https://sl.wikipedia.org/wiki/Metropolit – Metropolit je škofrimskokatoliške ali pravoslavne Cerkve, ki mu je zaupano vodenje cerkvene pokrajine ali metropolije.

[3] https://en.wikipedia.org/wiki/Akathist

[4] V tem primeru smo prisiljeni uporabljati izraz »rosijski jezik«, ki se močno razlikuje od »ruskega« jezika, ki je veliko starejši od »ruščine« in pripada Ukrajincem

[5] https://sl.wikipedia.org/wiki/Zaporo%C5%A1ka_Se%C4%8D

[6] Glej: https://en.wikipedia.org/wiki/Ems_Ukaz

[7] https://uk.wikipedia.org/wiki/%D0%9C%D0%BE%D1%81%D0%BA%D0%BE%D0%B2%D1%96%D1%8F

[8] Očitno je, da gre za slabšalnico

comments powered by Disqus