Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Kremelj pripravlja rusko javnost za naslednjo vojno proti Ukrajini

četrtek, februar 27, 2020, 13:10

Nacionalna ideja Rusov – “osvojiti ves svet” se je zožila na skromen cilj. Iščejo načine – “Kako osvojiti Ukrajino in priključiti Belorusijo”. Kremelj meni, da na to vplivajo trije dejavniki: Nato, Lukašenko in Ukrajinci. Z Natom je vse jasno, Moskva spet obljublja, da bo Belorusom osvobodila “botra”, največje težave pa so – Ukrajinci. Kaj storiti z njimi? V Moskvi, še zmeraj ne vedo.

Do sedaj in v različnih časih so Rusi uporabili tri močna sredstva: preselitev Ukrajincev v Sibirijo, Gladomor oz. pomor Ukrajincev z lakoto.  Sedaj bodo uporabili še en adut “mi smo en narod.” Gladomor in selitev Ukrajincev v Sibirijo sta že preteklost in zdaj nista več aktualna, omejena jedrska eksplozija, kot je bil Černobil pa je nevarna zadeva, lahko bi odpihnila ne samo Voronež, ampak tudi dosegla Moskvo. Zaradi tega je veliki igralec v osebi Putina, spet začel navdihovati Ruse z idejo, da so Rusi in Ukrajinci »en narod«.

In to se je že zgodilo 21. februarja v drugi seriji intervjujev TASS v “20 vprašanj Vladimirju Putinu”. Ta projekt se je simbolično začel 20. februarja, in kot so priznali njegovi avtorji iz TASS-a: ni bilo naključje, da je bilo to 2020 – 20 let Putinove vladavine in torej sledi 20 epizod intervjujev z njim. Potomci bodo odgovarjali na vprašanje: “Kaj se je zgodilo z Rusko federacijo?” “Odločila se je.”

In če se vse človeštvo zdaj odloča, ali tujci obstajajo ali ne, potem v Moskvi rešujejo rebus: Ukrajinci – ali obstajajo ali ne. Ta rebus rešujejo že skoraj 300 let, odkar je car Peter I osvojil Ukrajino in Don ter leta 1721 izumil Rusijo. Do leta 2021, ko bo minilo 300 let od rojstva Rusije, bodo morda lahko prišli do pomembnega spoznanja. TASS in druge agencije bi morale že razmišljati o seriji “300 let Rusije – povzamemo”, sicer morda ne bodo pravočasno. Leta 1913 so uspeli proslaviti 300. obletnico dinastije Romanov in to je vse. Nekako se številke seštevajo zelo simbolično.

Tako se zdaj v Rusiji še vedno odločajo o »rebusih« glede Ukrajincev v nasprotju z dejstvom, da je ukrajinski znanstvenik in menih Pamva Berynda leta 1627 v besedilu “Triodi ” napisal, da “za velike Ruse lahko štejemo še Srbe in Bolgare, brate v pravoslavju”. Prebivalci Ukrajine se celo takrat niso smatrali za en narod skupaj z Muskoviti, pa tudi ne z Bolgari in Srbi. To je bilo sto let pred osvojitvijo Ukrajine s strani Moskovitov.

Po osvojitvi Ukrajine s strani Petra Velikega je postalo vprašanje celovite vključenosti Moskovitov v carski prostor zelo pomembno za Moskvo. Predvsem zato, ker se je v Ukrajini pojavilo ogromno ruskih garnizonov v nasprotju s Perejaslavsko pogodbo med Bohdanom Hmeljnickim in carjem. Pritisk je bil tako velik, da je Pylyp Orlik leta 1710 v »ustavi« posebej predpisal postopek za namestitev teh enot. P. Orlik je bil prvi ukrajinski nacionalist, ki ni bil popolnoma kategorično proti zavezništvu z Moskovijo, vendar pa je zahteval, da se v Ukrajini Moskoviti obnašajo človeško.

Moskoviti so poskušali združiti Ukrajino z Moskovijo v zgodovinski retrospektivi po vzoru starodavne Grčije, ki je bila razdeljena na Malo Grčijo okoli Aten, in Veliko Grčijo, ki je vključevala Sicilijo in celoten jug Italije. Po tej shemi je bila Ukrajina preimenovana v Malo Rusijo, Moskovija pa v Veliko Rusijo. Še več, šlo je za nasprotni premik obeh delov kijevskih cerkvenih krogov – Stefana Javorskega in Feofana Prokopoviča ter uprave Petra I, vendar je vsaka od strank imela svoj pomen.

Če so bili za Grke pojmi Mala in Velika Grčija bolj špekulativni kot praktični, je bilo v primeru Male in Velike Rusije ravno obratno. Cerkveni krogi so v tej shemi videli ne le uradno priznanje prioritete Kyiva pred Moskvo v verskem pogledu, ampak tudi podlago za prenos prestolnice cesarstva v Kyiv. Petra I. je zanimala ta shema – cesarska integracija Ukrajine in ukinitev položaja patriarha in Ruske pravoslavne cerkve kot strukture, ki mu je nasprotovala. Nikakor ni naključno, da sta bila prva glavna tožilca svete sinode izmenično Ukrajinca Javorski in Prokopovič.

Prva sistemska predstavitev sheme Male in Velike Rusije je prepoznana kot “Sinopsis, Albo. Kratka zbirka različnih kronistov o začetku slovansko-ruskega ljudstva in primordijskih knezov bogataškega mesta Kyiva.” “Slovansko-ruski” in “slovanski-ruskie” ljudje so stabilna formula, saj Rusi ali Ruskie niso bili nikoli Slovani in so nazadnje postali Sloveni šele v sovjetskem zgodovinopisju.

“Synopsis” je izšel leta 1674 v Kyivu, njegov avtor pa je Innocent Gisel, domačin iz Vzhodne Prusije in bivši protestant, ki se je spreobrnil v pravoslavje. Ker je bil Prus in pisal o ruski zgodovini je videti nespodobno, ker so bili poskusi dvoma v njegovo avtorstvo.

“Synopsis” je zdržal približno 30 izdaj, pred “Zgodovino ruske države” pa je bil Karamzin dejansko učbenik zgodovine v cesarstvu. Omeniti je, da je Gisel v svojem drugem eseju “O roksolanskem ljudstvu in njegovem narečju” in tako izločil Ukrajince- Maloruse od Roksolanov in jih smatral kot nič manj kot grško civilizacijo. Cesarstvu ni bila všeč takšna Giselova ideja o malo ruskih roxolanih, ki so kolonizirali Veliko Rusijo, in njegovo delo ni bilo ponatisnjeno.

V letih 1829-1833 je Boris Polevoy je izdal šest zvezkov Zgodbe o ruskem narodu v nasprotju s Karamzininimi zgodbami ruske države. Dilema: zgodovina naroda ali zgodovina države je bila nekaj časa v središču pozornosti in zgodovinarji cesarstva so to odločili v slogu Karamzina v korist države. Ne samo zato, ker jih je financirala država, ampak tudi zato, ker je bil velik problem kako »oblikovati« velik ruski narod – kje poiskati takšne ljudi. Pred začetkom dvajsetega stoletja je potekala razprava o tem, ali je mogoče Arhangelsk in sosednje severne pokrajine šteti za velikoruske ali ne.

Sovjetska zgodovinopisje je ta spor rešilo čisto imperialno: zgodovina ZSSR se je začela z državo Urartu, kot prva na svojem ozemlju. Če Rdeča armada leta 1920 ne bi zasedla Azerbajdžana, Armenije in Gruzije, potem se zgodovina ZSSR ne bi začela z Urartujem, temveč s princem Kiyem in pojavom Vikingov. To približno pometi tako: Če bi Moskoviti zasedel Irak, bi začeli zgodovino s carjem Hamurabijem.

In nato se pojavi rebus z Ukrajinci. Polevoj v svoji “Zgodovini” se je odločil v prid Ukrajincem in ne le enega ljudstva, ki so ga Poljaki in Litovci razdelili. Leta 1830 je v obsežnem članku “Mala Rusija, njeni prebivalci in zgodovina” neposredno napisal: »V tej narodnosti (Ukrajinci – op. prev.) vidimo samo dva glavna elementa stare Rusi: vero in jezik, vendar sta se tudi ti s časom spremenili. Vse ostalo ni naše: fizionomija, manire, domovi, življenje, poezija, oblačila. Rusificirali smo njihove aristokrate, postopoma odpravljali lokalne pravice, uvajali lastne zakone, verovanja … toda z domačini se nismo imeli časa ukvarjati, nismo uspeli spremeniti tukaj živeče: kot so Tatari, Bujati in Samojedi.«

Boljševiki, ki so Ukrajince videli kot zaveznike v boju proti avtokraciji, so se odločili zagovarjati Ukrajince, česar jim Putin, Žirinovski in celotna moskovska bratovščina še do danes ne morejo odpustiti. Stalin in represije in vse ostalo so oprostili, podporo Rusov Ukrajincem pa nikoli.

»Največja geopolitična katastrofa«, vpije Putin. Z vidika poročnika KGB, ki je v Dresdnu klatil neumnosti, je to seveda geopolitična katastrofa. Izločili so ga iz nemškega piva, prikrajšali so ga za službeno potovanje v tujino, vrnili ga v domovino in prisilili v delo. To zanj sploh ni geopolitika, ampak popolna katastrofa.

Še večja katastrofa se je začela z revolucionarnimi valovi Maidanov iz let 2005 in 2013, ko se je začelo čutiti, da Ukrajinci in Rusi nismo en narod, ampak tudi naša politična in družbena sistema sta si zelo različna. V Ukrajini razvijajo demokracijo in v Rusiji, ne glede na to, kaj gradijo vedno dobijo avtokracijo. Zdaj se tudi sami sprašujejo: ali še živijo v letu 1937, ali so že šli naprej.

V Rusiji se je pod nagoni enega človeka in o uporabnih sankcijah začelo obratno odštevanje vremena. Sodeč po tem, kako so se Schnur in drugi umetniki in pisatelji začeli pridruževati različnim strankam, so se njegove oblasti odločile, da ponovijo manever iz leta 1906 – volitve v prvo Dumo cesarstva z obljubo ustave, če se bodo vsi dobro obnašali.

Hkrati so začeli aktivno obsojati dekabriste zaradi protiustavnega državnega udara, čeprav dekabristi niso imeli okroglega datuma, ki bi se ga tako močno spominjali. Obtožba d dekabrisov je na splošno nelogična, saj so v stanju, kjer ni ustave, načeloma ni mogoče izvesti neustaven državni udar. Toda takšno kričeče nasprotje ruske miselnosti ne moti. Kremelj se preprosto boji vstaje v vojski in kaže s prstom na dekabriste.

Vadite na dekabristih na krike “Ne prepisujmo zgodovine!” nihče ne more prepovedati Rusov, niti ZN. Putin bo v eni od 20 epizod zagotovo spregovoril o njih.

Toda Ukrajina je pomembnejša od dekabristov, saj se brez nje Rusija težko počuti kot imperij. Tako kot se brez svetega Krima niso počutili kot polnopravna Rusija. Krim so zajeli, a še vedno ni polnosti občutkov. Nekaj jim ​​manjka: Ukrajina, Belorusija in baltske države. Rusi preprosto ne vedo kaj bi radi – hočejo vse naenkrat, tudi Gruzijo in Aljasko želijo. Zato so začeli cviliti o enem narodu (»Rusi in Ukrajinci en narod« – op. prev.)

Do leta 2014 so bili Ukrajinci za Ruse le bratski narod, po zavzetju Krima v Moskvi pa so se odločili, da so Ukrajinci tako zelo bratski, da ji ne moremo šteti za poseben narod, tako kot Belorusi. Zato se je besedna zveza – »bratski ukrajinski narod« začela postopoma izginjati iz besedišča Moskve in se spreminjati v en narod. Inkubacijsko obdobje virusa rašizma se je končalo, vstali so s kolen in začel ugotavljati: kateri narodi so se Rurikoviču poklonili. Po mnenju Kremlja je to dovolj, da govorimo o enem narodu, iščejo dokaze in zahtevajo popolno pokornost.

Igralcu, ki igra vlogo Putina, je bilo 21. februarja dovoljeno skupaj s TASS-om končno izjaviti, da ni takšnega naroda, kot so Ukrajinci. To je šele druga serija. Proti koncu serije bomo verjetno ugotovili, da so Italijani in Rusi tudi Etruščani. Ker so Španci in Francozi poklonili Rimu, so tudi veja ruskega naroda. Ubogi Mussolini se ni domislil tako preproste kombinacije, sicer bi z lahkoto razložil Italijanom, zakaj bi se morali odpraviti na pohod na vMoskvo.

Kremelj nujno potrebuje idejo “enega naroda”, da bi Rusom razložil, zakaj naj se borijo z Ukrajino, saj nima drugih argumentov.

Lavrova teza o državnem udaru leta 2014 je preveč nevarna misel za same Ruse, zato se Kremelj trudi, da bi to dejstvo uporabljali previdno. NAmreč uzurpator Janukovič nikomur ne vzbuja naklonjenosti.

Zaključek zgodbe je sledeči: Če sta Putin in TASS govorila o enem narodu, potem to pomeni le eno stvar – Kremelj rusko javnost ogreje pred še enim vojaškim pohodom. Na vrsti je serija “Ukrajina”, ki se na ruski televiziji uspešno nadaljuje.

Sergej Klimovski, zgodovinar in arheolog

Vir: https://inforesist.org/kreml-razogrevaet-rossijskuyu-publiku-pered-ocherednoj-vojnoj/?fbclid=IwAR36U8lg0dWszpjHOymTKvrq0fhBmRZIvTLuLIOyUhgT73Cv8RwQ5xdJufA

comments powered by Disqus