Po sledovih 1. svetovne vojne, ali – slovenski vojaki v Galiciji - Situacija

Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Po sledovih 1. svetovne vojne, ali – slovenski vojaki v Galiciji

petek, oktober 13, 2017, 11:58

V spodnjem besedilu bomo poskušali osvetliti nekaj utrinkov povezano s popotovanjem po nekdanji Galiciji oz. krajih kjer so se bojevali slovenski vojaki v 1. svetovni vojni. Veliko zanimivega smo odkrili in srečali smo se z veliko ljudi, čigar predniki so se ramo ob rami borili s slovenskimi vojaki proti skupnemu sovražniku Rusiji. Mnogi izmed nas se sprašujejo zakaj so Ukrajinci in Rosijani[1] bili in ostali sovražniki? Ali ne gre za isti ali vsaj bratski narod? Za lažje razumevanje si bomo ogledali spodnjo sliko oz. ilustracijo:

Slika 1: Primerjamo ukrajinsko in rosijsko različico narodnih noš in hiš

Iz zgoraj videnega izhaja, (bodimo pozorni na besedo russki) da gre za dva popolnoma drugačna oz. različna naroda, z različnimi kulturami in zgodovinskimi dediščinami. Ampak o tem bomo pisali v naslednjih prispevkih.

История о том, как Россия развязали Первую мировую войну и зачем

Slika 2: Povod za 1. svetovno vojno – Atentat na F. Redinanda v Sarajevu

Začeli bomo s splošno znanimi podatki: Na začetku prve svetovne vojne, ki se je začela julija 1914, je bila Italija v srditem spopadu dveh taborov (antanta, v katerem so bile Francija, Velika Britanija, Rusija in Srbija, ter vojaki iz tabora centralnih sil, ki so ga sestavljale Nemčija, Avstro-Ogrska, Turčija in Bolgarija). Z vojno napovedjo Avstro-Ogrske Srbiji 28. julija 1914 se je začel spopad, ki je v le nekaj tednih prerasel v I. svetovno vojno. Nekaj dni po začetku spopadov med Srbijo in Avstro-Ogrsko je Rusija oznanila splošno mobilizacijo in priskočila na pomoč svoji balkanski zaveznici Srbiji ter napovedala vojno Avstro-Ogrski. Nemčija je zaradi zavezništva z Dunajem kmalu napovedala vojno Rusiji, Velika Britanija in Francija pa sta nato kot ruski zaveznici, objavile vojno Centralnim silam.

Nekaj besed o Ukrajincih

Glede Ukrajincev, tekom zgodovine so samo posamezni narodi spoznali Ukrajince kot resnične prijatelje. Eni so jih sovražili, drugi zatirali, tretji pa brez privoljenja pripisovali vso ukrajinsko kulturo, vse dosežke drugim narodom, zlasti Moskovitom (današnjim Rusom). Gorje je bilo, če so Ukrajinci trdili, da so samostojen narod in da so veliko starejši od drugih narodov, (npr. od Rosijanov) so jim zelo zamerili in iskali številne dokaze, da bi njih in sebe prepričali, da je resnica povsem drugačna.

Rezultat iskanja slik za ukrajina rusija

Slika 3: Zgodovina se ponavlja

To se dogaja še danes. Ali je možno, da Ukrajinci ne vedo za svoje korenine, kdo so in od kod izhajajo? Sodeč po trditvah nasprotnikov, bi Ukrajinci morali pozabiti na svojo slavno preteklost in prepustiti vse svoje kulturno izročilo drugim, med drugim povsem podrediti čudovito ukrajinščino veliko mlajši ruščini. Negativno pisanje o Ukrajincih je zelo pogosto tako med izobraženimi kot neizobraženimi ljudmi, kot da smo Ukrajinci nekomu nekaj dolžni, da smo nekaj ukradli ali si prilaščamo na kakšen način nekaj, kar je tujega. Češ, kdo so ti Ukrajinci, ki se primerjajo z velikimi Rusi?

Kozačka svadba, slika Jozefa Branta. Foto: Wikimedia Commons/Andrew J.Kurbiko

Slika 4: Kozaška svatba, slika Jozefa Branta. Foto: Wikimedia Commons/Andrew J.Kurbiko

Najbolj žaljiva trditev je, da smo Ukrajinci »umetna nacija« (umetni narod) in da so nam Rosijani »starejši bratje«. Zelo zanimiva bi bila reakcija, če bi začeli spraševati ljudi, katero mesto je starejše Kyiv ali Moskva?! Za nekatere je to velikanska uganka, kot je npr. večno vprašanje, kdo je starejši jajce ali kokoš. Resnica pa je takšna: Ko so se v X. stoletju v Kyivu bleščale zlate kupole katedral in cerkva je na območju današnje Moskve kraljevalo močvirje… O kašnih Rusih ali Rosijanih na tem območju niso imeli pojma…

Pojavljajo se tudi takšna pisanja: »Naj mi ne zameri petdeset milijonov Ukrajincev, vendar jaz njihove etnične pripadnosti kot nekaj ločenega od Rusov ne morem sprejeti. Ne morem razumeti logike, zakaj se Ukrajinci ne morejo odreči Kijeva in Kijevske Rusije[2], in kako se Ukrajinci drznejo šteti za prednike Kijevskih Rusov, po drugi strani pa nočejo biti del ruskega naroda.« Gre za popolno zmedo in mešanju hrušk, jabolk in sliv. Žal so primeri takšnega pisanja in razmišljanja so zelo pogosti. Včasih se zgodi, da če rečeš, da si Ukrajinec, te samo pomilovalno pogledajo in si v sebi mislijo nekaj, kar je popolnoma nasprotno od tega, kar je res.

Nekaterim se zdi, da so Ukrajinci nekaj nenaravnega, škodljivega in nepotrebnega. Kako je le možno, da se ne odrekamo svoji zgodovini? Da se ne moremo odreči Kyiva ipd.? Kot da bi nekdo vprašal, kako je to možno, da je Ljubljana glavno mesto v katerem živijo Slovenci? In zakaj Slovenci ne priznajo, da so to mesto ustanovili npr. Nemci?!

Slika 3: Primerjava med grbi Ukrajina in Rusija

Kdo bi lahko razumel našo (ukrajinsko) logiko? Ne vemo, kaj je hujše: če te tlačijo tujci ali bratski slovanski narodi. Sicer si o tem lahko vsakdo svoje mnenje ustvari sam. Pred tem naj pomisli, kaj je boljše, biti samostojen ali živeti v nekakšni tuji državni tvorbi. Pod pretvezo tako imenovanega bratstva in enotnosti ti poberejo vse, kar je dobrega, vzamejo ti identiteto in vse skupaj razglasijo za svoje. Ko se to enkrat zgodi, pa je potrebno vložiti zelo veliko truda, da dokažeš svojo resnico. Iskanje resnice pa je nekaj najtežjega. Tako se je zgodilo tudi z Ukrajinci. Ne glede na to, da gre za veliko število ljudi ukrajinskega porekla, so nam sedaj in v preteklosti neštetokrat odrekali pravico do lastnega jezika in obstoja. Kar je najhujše – ukrajinski jezik je bil velikokrat uradno prepovedan in preganjan. Nekdanji Moskoviti so se iz nas odkrito norčujejo in vse, ki so govorijo ukrajinsko, imenujejo hohly[3].

Что позволено кацапу – не позволено хохлу

Slika 4: Ilustracija nazorno pokaže videz kacapa in hohola, ki naj bi bila prijatelja

V imperialističnih težnjah in v imenu slovanstva so naši tako imenovani »odrešitelji« vse pripisali sebi in svojemu narodu; kar je še hujše, s tem še niso prenehali. Na ta način so Ukrajince neusmiljeno oropali. Če se ne bi borili, bi ostali brez ljudskega izročila in brez lastne identitete ter brez lastne zgodovine. Kje je potem izročilo ali zgodovina več kot petdeset milijonov ljudi[4]? Ali smo več tisočletij spali in se hranili s kulturo drugih narodov? Splošno znano je, da smo Ukrajinci zelo pridni in delavni ljudje. Nikjer na svetu ne boste videli Ukrajinca – berača. Ukrajinec bo vedno delal in imel ponosno vzdignjeno glavo. Zato mu ni treba jemati ničesar tujega.

Žal še zmeraj obstajajo Ukrajinci, ki so na svoje resnično poreklo pozabili in se ga sramujejo. Rusifikacija (ali, bolj pravilno, rossijanizacija oz. moskovitizacija) je predolgo trajala in ruščina je bila pri Ukrajincih doma predolgo prisotna, in so se je navadili.

Nekaj besed o Soški fronti

Na Soški fronti v Sloveniji, se je borilo veliko število vojakov ukrajinskega rodu. O vojakih ukrajinske narodnosti pa je žal zelo malo zapisanega. V slovenski literaturi se, namesto Ukrajinci, poudarjajo Rossijani (današnji Rusi, torej Moskoviti). Čeprav so Ukrajinci (zlasti iz zahodnega dela današnje Ukrajine) dali vse od sebe: ustanovili elitne vojaške enote pod imenom »Sičovi Striljci«, ki so se borile na strani Avstro-Ogrske izključno proti Rossijanom (Moskovitom). Veliko Ukrajincev pa je prihajalo iz Bosne in Hrvaške (med njimi tudi moj dedelj Vasilj) in so se bojevali na Soški fronti na strani Avstro – Ogrske.

 Takoimenovana »ruska kapelica«

 Kar se tiče opevane ti. »ruske kapelice«, ki jo v zadnjih letih zelo zlorabljajo kot neločljivo vez med Slovenijo in Rusijo se bo v prihodnosti še veliko govorilo. Najbolj pa preseneča dejstvo, da so Slovenci začeli »proslavljati« svoje sovražnike, ki so jim v 1. svetovni vojni pobili najmanj 15 000 slovenskih fantov, ki so bili še v rosnih letih. Paradoks pa je, da so »rusko« kapelico na Vršiču v resnici gradili (predvsem) vojaki ukrajinskega rodu oz. ljudje, ki so živeli na ozemlju današnje Ukrajine. »Ruska« kapelica na Vršiču bi se v resnici morala imenovati – Ukrajinska. »Ruska« kapelica na Vršiču je tipičen primer gradnje lesenih cerkvic, ki jih lahko vidimo in najdemo v ukrajinskih Karpatih in sploh ni »pravoslavna« ampak »grškokatoliška«. Večina napisanih imen in priimkov dokazuje, da so bili ujetniki ukrajinske narodnosti. Na neverjeten način je tudi izginila tabla z napisi imen in priimkov »ruskih vojakov«. Namesto tega stoji napis »Sinom Rusije«?! O vojakih ukrajinske narodnosti pa je žal zelo malo zapisanega. V slovenski literaturi se Ukrajinci malo kje omenjajo, namesto tega se napačno navajajo »Rusi«.

 Rezultat iskanja slik za ruska kapelica

Slika 5: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ruska_kapelica ali tipična gradnja grškokatoliških lesenih kapelic v Ukrajini

Ko govorimo o Soški fronti, vemo, da gre za zelo pomembno bojišče v Prvi svetovni vojni. Boji so potekali med Italijo in Avstro-Ogrsko. Dolžina fronte je bila devetdeset kilometrov. Po dosedanjih virih in preučevanju arhivskega gradiva mi je uspelo najti nekaj imen ukrajinskih polkov, ki so se borili na strani Avstro-Ogrske. Gre za elitne vojake imenovane Sičoviki ali Sičovi Striljci, ki so se od samega začetka borili za samostojno Ukrajino, zato so se v Prvi svetovni vojni opredelili za Avstro-Ogrsko, ki se je borila proti Rusiji. V spodnji razpredelnici so navedeni polki, ki so bili sestavni del Avstro-Ogrske.

Rezultat iskanja slik za Українські січові стрільці

Slika 7: Ukrajinski vojak v sestavi avstroogrske

Tabela1: Sičovi striljci – elitni ukrajinski vojaki v sestavi Avstro-ogrske[5]
Številka polka Ime polka Pokrajina
13. pehotni polk Kuk Jung-Starhemberg Galicija
20. pehotni polk Kuk Heinrich von Preussen princ Galicija
30. pehotni polk Kuk Schoedler Galicija
40. pehotni polk Kuk Ritter von Pino Galicija
41. pehotni polk Kuk Erzherzog Eugen Bukovina
45. pehotni polk Kuk Erzherzog Ferdinand Joseph Galicija
55. pehotni polk Kuk Nikolaus von König I. Črna gora Galicija
56. pehotni polk Kuk Graf Daun Galicija
57. pehotni polk Kuk Princ Sachsen-Coburg-Saalfeld Galicija
58. pehotni polk Kuk Erzherzog Ludwig Salvator Galicija
59. pehotni polk Kuk Weimar-Eisenach, Herzog zu Sachsen Galicija
4. Jäger bataljon Galicija
30. bataljon Jäger Galicija – Bukovina
1. Uhlan polk Ritter von Brudermann Galicija
2. Uhlan polk Fürst zu Schwarzenberg Galicija
3. Uhlan polk Erzherzog Carl Galicija
4. Uhlan polk Kaiser Galicija
5. Croatisches Uhlans polk Nikolaus II. Kaiser von Rußland Ukrajinci iz Hrvaške
6. Uhlan polk Kaiser Jožef II Galicija
7. Uhlan polk Erzherzog Franz Ferdinand Galicija
8. Uhlan polk Graf Auersperg Galicija
46. Ku pehotni bataljon Galicija
47. Ku pehotni bataljon Galicija
48. Ku pehotni bataljon Galicija
pehotni bataljon Galicija
50. Ku pehotni bataljon Bukovina
51. Ku pehotni bataljon Bukovina
52. Ku pehotni bataljon Bukovina
53. Ku pehotni bataljon Bukovina
54. Ku pehotni bataljon Bukovina
55. Ku pehotni bataljon Bukovina
56. Ku pehotni bataljon Bukovina
57. Ku pehotni bataljon Bukovina
58. Ku pehotni bataljon Bukovina
59. Ku pehotni bataljon Bukovina
60. Ku pehotni bataljon Bukovina
64. Ku pehotni bataljon Bukovina
65. Ku pehotni bataljon Bukovina

 Torej, na Soški fronti se je borilo veliko število ljudi, narodov in pripadnikov različnih veroizpovedi. Pri tem bi najbolj izpostavil tako imenovane ruske vojake, ki so bili, po mojem mnenju, večinoma ukrajinskega rodu. Marsikdo pozablja, da so se prav Ukrajinci hočeš nočeš borili na obeh straneh – na strani carske Rusije in na strani Avstro-Ogrske, tako da je bilo dejansko število udeleženih Ukrajincev zelo veliko. Malokdo pa jim je za bil za to hvaležen. Takšen razplet je zelo tragičen in ukrajinskemu narodu se je tekom zgodovine kaj podobnega večkrat dogajalo. Najhujše je bilo zastopanje tujih interesov oz. bojevanje za druge narode. Slava itak pripada vedno večjemu narodu oz. tistim, ki pišejo zgodovino.

Dejstvo je, da je iz celotne zelo bogate zbirke zapisov o vojakih ukrajinskega porekla zelo malo napisano. Enako je v Ukrajini. Vse je najlažje in najbolj enostavno pomešati skupaj z Moskoviti oz. Rusi v današnjem pomenu. Menim, da gre za krivico, ki jo je treba popraviti, zgodovinske vire pa je treba še bolj temeljito preučiti.

V nadaljnjem besedilu bom napisal nekaj iztočnic, ki bodo lahko pri preučevanju zgoraj omenjene tematike zelo pomagale. V spodnji tabeli je razvidno število polkov, ki so se borili v Sloveniji na strani Avstro-Ogrske. Pri tem gre v glavnem za prebivalce Zahodne Ukrajine ali tako imenovane pokrajine, ki se je imenovala Galychynna. (V Sloveniji znana kot Galicija).

Tabela 2: Ukrajinski vojaki na Soški fronti v sestavi Avstro-Ogrske[6]
Ime polka Mesto v Ukrajini Soška fronta
Graf Clerf Stryj Krn
Freiherr von Georgi Ternopilj Brestviški Dol,   Krn
Nadvojvoda Eugen Černovci Vodice, Kobilek
Nikolaus König von Montenegro Berezany Krn
Erzherzog Ludwig Salvator Stanislav Tolmin

Po tem kratkem pregledu se bomo preselili na vzhodno bojišče in osvetlili nekaj prizorov stradanja slovenskih vojakov v Galiciji. Prebrali bomo, kako so se Slovenci borili skupaj z Ukrajinci proti skupnemu sovražniku Rusiji. Videli bomo, da takrat ni bilo heca in da nas ti. bratje Rosijani niso preveč marali niti »šparali«. Naši fantje so padali kot snopje. Bil je tudi primer, ko je enem dnevu umrlo osem tisoč Slovencev.

Vzhodno bojišče

 Na slovenskem ozemlju je bilo v prvem letu vojne vpoklicanih okrog 30.000 vojakov. Slovenci so služili v polkih avstro-ogrske armade so v letu 1914 odšli na vzhodno bojišče, da se borijo proti Rusiji. Avgusta je avstro-ogrska vojska sodelovala v obsežnih spopadih v Galiciji. Med 18. in 23. avgustom 1914 je na obsežnem območju med rekama Vislo in Dnjestrom prišlo do hudih in krvavih bojev med avstro-ogrskimi in ruskimi enotami. Avstro-ogrska vojska je bila uspešna v bitki pri Krasniku. V spopadu pri ukrajinskem mestu Majdan Gologorskem[7]26. avgusta je imela avstro-ogrska vojska velike izgube. Slovenski polki so bili zdesetkani. Kranjski 17. pešpolk je izgubil polovico svojega moštva. V srečanju preživelih strateških konceptov napada s sodobnim orožjem kot posledico industrijskega razvoja, se pričakovanja niso uresničila, strelski rovi so postali značilnost vojne in življenja so neusmiljeno izgubljale množice vojakov.

 Po neuspešnih protiofenzivah se je 3. korpus umaknil prek reke San do Karpatov. Oktobra 1914 je Avstro-Ogrska začela ofenzivo, da bi rešila trdnjavo Przemysl na reki San iz ruskega obroča. Trdnjavsko mesto z obsežnim sistemom utrdb in širokim obrambnim pasom je bilo izjemno pomembna obrambna točka v Galiciji, saj je varovalo prehode čez reko San in železniško progo od Lvova proti Krakovu. Avstro-ogrska vojska je bila po začetnih uspehih v ruski protiofenzivi ponovno prisiljena v umikanje na obrobja Karpatov in Beskidov. Vojna je v izjemno težkih zimskih razmerah počasi prešla v pozicijsko. Januarja in februarja 1915 je Avstro-Ogrska začela veliko ofenzivo v Galiciji s ciljem deblokade Przemysla. Zadnja povsem samostojna vojaška operacija v Galiciji se ni posrečila in poleg množice padlih je bilo znova zajetih veliko avstro-ogrskih vojakov, tudi Slovencev. Marca 1915 se je trdnjava Przemysl po šest mesečnem obleganju vdala. V bitki pri Gorlicah[8] v začetku maja 1915 sta 11. nemška in avstro-ogrska 4. armada s prebojem prisilili rusko vojsko k obsežnemu umiku. Avstro-ogrska je znova zavzela Przemysel in Lviv. Julija se je začela velika avstro-ogrsko- nemška ofenziva, potisnila Ruse daleč proti vzhodu in bojna črta se je oktobra 1915 ustalila.

Nemško prodiranje so ustavili Rusi ob ukrajinski reki Seret[9]. Ruska julijska ofenziva leta 1917 je izvedla uspešen preboj proti avstro-ogrskim položajem pri Dnjestru, globok preboj fronte z množico mrtvih vojakov so ustavili nemški zavezniki. 19. julija 1917 se je začela velika nemško-avstroogrska ofenziva pri ukrajinskem mestu Ternopilju[10], ki je uspešno prebila fronto in dosegla ruski umik iz Galicije in Bukovine. Ustavljeni so bili tudi ofenzivni poskusi Rusov in Romunov na romunskem bojišču.[11]Prvi spopadi proti ruskemu nasprotniku v Galiciji so terjali skoraj polovico moštva in častnikov slovenskega 17. pešpolka kranjskih Janezov, v naslednjih bojih je bilo v avstro-ogrski armadi več ranjenih vojakov, kot pa jih je stalo v bojnih vrstah.

Marsikodo se sprašuje, zakaj 1. svetovna vojna ne sproža ustreznih odzivov v slovenski javnosti. Odgovori so sledeči: “Predaleč. Davna zgodovina. Nihče ni več živ. Skoraj brez izjeme na isti strani in manjka nasprotni pol. Ni šlo za “našo” stvar, saj so bili Slovenci le kamenček v mlinskem kamnu velesil. To je stvar za “kopače” soške fronte. Kdo se rad spominja poraza?”[12]

Veliko je napisanega o poraznih bitkah Slovencev v Galiciji[13] konec avgusta in v začetku septembra 1914. Pravijo, da so v bitki pri Gnili Lipi in Zloczowu[14] (v Ukrajini) bili slovenski polki zdesetkani. V nekaj dneh je padlo 5 tisoč vojakov iz slovenskih dežel, na stotine jih je bilo ujetih in ranjenih. Najbolj sta prvi teden septembra trpela sta imela 97. tržaški polk in 87. celjski polk, ki sta se borila skupaj. Dejstvo je, da je od 8 tisoč slovenskih vojakov ostalo le še 400.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/6/65/Map_of_the_Kingdom_of_Galicia%2C_1914.jpg

Slika 7: Zemljevid Galicije iz leta 1914 -Vir:  https://sl.wikipedia.org/wiki/Galicija

Sprašujemo se zakaj je 1. svetovna vojna tako hitro izginila iz spomina Slovencev? Zakaj smo pozabili kdo so bili žrtve in kdo agresorji?! Vrhu tega v Sloveniji se državni vrh spominja dogodkov pri tako imenovani »Ruski« kapelici pod Vršičem. Ta dogodek je posvečen ti. ujetim »ruskim« vojakom in njihovem trpljenju. To se dela na ta način, da nihče ne omenja drugih narodov in narodnosti, ki so bili ujetniki in so v raznih seznamih poimensko napisani. Zelo krivičen je napis na piramidi pri ti. »Ruski« kapelici – »sinom Rusije«. Zanimivo je vprašanje, kaj bi rekli Slovenci na to, če bi jih nekdo pokopal kot »sinove« Avstrije? Ampak se o tem vprašanju ne bomo posvečali.

Z ozirom na geografsko in strateško lego je bilo v deželi več utrjenih mest. Poleg Krakova, kjer je bilo ob začetku vojne poveljstvo avstro-ogrske vojske za vzhodno bojišče, je zagotovo najbolj znana trdnjava Przemysl v osrednjem delu, kjer sta vojskujoči se strani v večmesečnih bojih, oziroma obleganju, izgubili nad 200 tisoč mož. Avstro-ogrska vojska je bila po začetnem nizu porazov na bojišču prisiljena k umiku na Karpate, kjer so njene enote preživele hudo zimo 1914/1915 in uspešno ubranile vse napade ruske vojske.[15]

Slovenski vojaki so se bojevali v vojaških enotah, ki so imele v imenu navadno številko sedem: na primer 7. celovški pehotni polk, 17. kranjski polk, 27. domobranski ljubljanski polk, 47. mariborski polk, 87. celjski polk in 97. tržaški polk. Opisali bomo nekaj polkov v katerih so bili izključno vojaki slovenskega rodu:

17. pehotni polk (K.u.K. Infanterieregiment Kronprinz Nr. 17) ima dolgo tradicijo. V prvi svetovni vojni je 17. pešpolk sodeloval v bojih na ruskem bojišču (vzhodni fronti) in na fronti proti Italiji (na soški in tirolski fronti). S polkovnim imenom in usodami vojakov so povezani mnogi kraji, ki jih hranimo v spominu kot primere trpljenja, vzdržljivosti in junaštva: od Galicije na vzhodni fronti do Doberdoba na Krasu in Monte Chiese. 12. avgusta 1914 se je polk odpeljal na bojišče proti Rusiji in ognjeni krst doživel 26. avgusta 1914 pri Majdan Gologorskem[16] v Galiciji. Sodeloval je v mnogih bitkah na vzhodnem bojišču in utrpel velike izgube. Polk se je umaknil na prelaz Dukla v Karpatih. V 17. pešpolku so kot vojaki in častniki služili številni znani Slovenci. Mnogim se želja po vrnitvi domov ni uresničila in so pokopani na različnih vojaških pokopališčih. S propadom avstro-ogrske monarhije je spomin na polk, njegovo slavno zgodovino in usodo slovenskih vojakov, ki jih je bilo v njegovi sestavi skoraj 82 % , vse bolj slabel. Danes se spomin nanj znova vrača v javno zavest in ga zasluženo uvršča v osrčje slovenske vojaške, vojne in kulturne zgodovine.[17]

47. pehotni polk (K.u.K. Infanterieregiment Graf Beck-Rzikowsky Nr. 47) je bil ustanovljen leta 1682. Po prihodu v Maribor l. 1817 je postal domači, štajerski polk. Med 10. in 12. avgustom se je polk odpeljal na bojišče v Galicijo. Prve boje je imel konec avgusta v Zloczowu in Turkocinu. Kasneje je sodeloval v bojih v Grodeku, Przemyslanih, Chorowu, Wolczi dolnih in Vzhodnih Beskidih. Leta 1915 se je bojeval v strelskih jarkih pri Konieczni in pri Esztenbeku. V hudih bojih je utrpel velike izgube, ki sta jih še povečevale izčrpanost vojakov in bolezni. Med boleznimi velja posebej omeniti kolero, s katero se je polk srečal na galiških poljanah.

87. pehotni polk baron succoVaty (K.u.K. Infanterieregiment Freiherr von Succovaty Nr. 87) je bil ustanovljen 1. januarja 1883, ko so združili po en bataljon 7., 27., in 47. pehotnega polka in 35. lovskega bataljona. 1., 2. in 3. bataljon 87. pehotnega polka so bojni krst v 1. svetovni vojni doživeli v Galiciji, kjer so bili v bitki pri Zloczowu26. avgusta 1914 premagani. Konec leta 1914 in v začetku leta 1915 so se bataljoni nahajali v Karpatih.[18]

97. pehotni polk baron Von Waldstätten (K.u.K. Infanterieregiment Freiherr

von Waldstätten Narodnostna sestava enot je bila mešana, saj so bili v njem Slovenci (45 %), Hrvati (27 %), Italijani (20 %) in drugi (13 %). Vsi štirje bataljoni tega polka so avgusta 1914 odšli na rusko bojišče v Galiciji. Rusi so jih v bojih 26. in 27 avgusta popolnoma razbili, tako kot druge avstro-ogrske enote. Po umiku celotne avstro-ogrske armade so se ostanki polka zbrali in reorganizirali v Lvivu. Polk je na ruskem bojišču prezimil, julija 1915 se je bojeval na Dnjestru in sredi meseca sodeloval v poskusu prekoračenja Dnjestra. Jeseni istega leta so bile njegove enote še vedno na ruskem bojišču, vendar so bile razporejene v različnih avstro-ogrskih formacijah. V začetku leta 1916 je bil v armadni rezervi 7. avstro-ogrske armade.

Tudi leta 1916 je bil celoten polk na ruskem bojišču in se v različnih avstro-ogrskih formacijah bojeval proti Rusom. Januarja pri kraju Barancze – Toporovcu, konec maja pri Jurouvcu, v začetku junija pa je sodeloval v protinapadu avstro-ogrskih enot pri kraju Dobronovc na Dnjestru. V začetku julija so njegove enote sodelovale v bojih pri Kolomeji, konec meseca pa so bile na Dnjestru. Avgusta 1917 je polk sodeloval v bojih pri Tereszenyu ob Seretu v Bukovini.[19]

Dragonski polk št. 5 (K.u.K. Dragonerregiment Nikolaus I. Kaiser von Rußland Nr. 5)

Štajersko-koroško-kranjski dragonski polk št. 5. Dragonski polk je sodeloval v številnih velikih bitkah konjenice III. avstro-ogrskega armadnega zbora v vzhodni Galiciji. Pri trdnjavi Przemysl so se bojevali kot pehota, sodeloval je tudi v težkih bojih za prelaza Dukla in Laborcz. V letih 1914-1915 se je njegov I. eskadron bojeval v Karpatih pri kraju Komlospatak, 2. divizion pa je v ofenzivi proti Kaluszu[20] porušil železniško progo pri Dolini. Oktobra 1915 so ga poslali nazaj v boje proti Rusom. I. divizion se je bojeval ob Dnjestru, sestavljeni divizion pa ob Stryi.[21] Njegov strojnični oddelek se je izkazal v bojih pri Varšavi. V pozicijskih bojih pri Brodyju.[22]

27. domobranski pehotni polk / 2. gorski strelski polk (K.k. Land-wehrinfanterieregiment Laibach Nr. 27 / K.k. Gebirgschützenregiment Nr. 2) V polku so služili večinoma Slovenci iz takratne dežela Kranjske. Po začetku mobilizacije, 27. julija 1914, so se obvezniki LIR 27 zbrali v Ljubljani, 15. avgusta 1914 odpeljali iz Ljubljane in 19. avgusta dospeli v okolico Stryja v Galiciji.

Gradnja lesenih objektov na planini Duplje

Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/27-domobranski-pehotni-polk.html

Od tod so v sklopu 44. strelske brigade 22. domobranske divizije III. korpusa v pospešenem pohodu odšli proti vzhodu, saj so Rusi že prestopili mejo in zavzeli obrobje Galicije. Pohod je bil slabo organiziran. Utrujene enote so 26. avgusta sta prekoračile Zloto lipo[23] in zasedle vzhodno pobočje grebena Krasne. Tam jih je na planem obsul ruski topniški in pehotni ogenj in jim povzročil hude izgube ter jih prisilil k umiku v neredu. Polk je nato septembra sodeloval v bitki pri Grodeku, oktobra v bitki pri Przemyslu, novembra v Karpatih v bližini prelaza Dukla.[24] Do maja je sodeloval v obrambnih bojih na severnem Ogrskem in v Karpatih. Boji in karpatska zima so med vojaki povzročili hude žrtve nekoč v tem obdobju je imel polk samo še 300 vojakov. Ruski pritisk je popustil šele po preboju pri Gorlicah, ko so maja 1915 izgnali rusko vojsko iz zahodne Galicije.[25]

7. pehotni polk (K.u.K. Infanterieregiment Graf von Khevenhuller Nr. 7) je bil narodnostno

mešan. V njem so služili Nemci in Slovenci z območja današnje avstrijske zvezne dežele Koroške in njenih delov. Po mobilizaciji 27. julija 1914 so polk med 11. in 17. avgustom prepeljali v Galicijo. Na bojišče je odšel s prek 4500 vojaki v štirih bataljonih. Uvrščen je bil v 11. pehotno brigado, ki je pripadala 6. pehotni diviziji kot delu III. (graškega) korpusa. Ognjeni krst je doživel v prvi bitki za Lvov 26. avgusta 1914 pri vasi Wielkie Lackie[26] na cesti Lvov–Zloczowv Galiciji. Septembra je polk sodeloval v drugi bitki za Lvov (danes Lviv v zahodni Ukrajini).

Ves oktober do začetka novembra je sodeloval pri obrambni bitki za Przemysl. Sledil je umik na Karpate in boji v okolici prelaza Dukla (vrh Tokarnia) v novembru 1914. Ob koncu novembra je štel samo 700 borcev. Z Dukle se je moral zaradi vdora Rusov ob koncu novembra umakniti na severno Madžarsko. Od tam je bil decembra znova poslan na sever, v Galicijo, do Jodlowe. Pred ruskim pritiskom se je umaknil na jug, do Sekowe pri Gorlicah, kamor je prispel po božiču in ostal do 13. januarja 1915. Od 8086 vojakov, ki so se do konca leta 1914 bojevali v polku, jih je bilo 5755 prištetih med izgube (mrtvi, ranjeni, bolni, pogrešani in ujeti). 13. januarja so 6. divizijo poslali k 7. armadi v vzhodne Karpate, na območje Tatarskega prelaza. Najprej je polk počival in dopolnil izgube s pohodnimi enotami. Pozimi je sodeloval v bojih na severovzhodnem obrobju Karpatov, spomladi in poleti pa pri izgonu Rusov iz vzhodne Galicije.[27]

26. domobranski pehotni polk / 26. strelski polk (K.k. Landwehrinfanterieregiment Nr. 26/ K.k. Schützenregiment Nr. 26) O tej pretežno slovenski enoti, v kateri so se večinoma bojevali vojaki iz slovenskega dela Štajerske, vemo razmeroma malo. Uvrščena je bila v 43. strelsko brigado 22. domobranske divizije III. korpusa. Z ostalimi enotami tega korpusa je bila do 20. avgusta prepeljana v Galicijo, v okolico Stryja. 21. avgusta so odmarširali proti zbirnemu prostoru jugovzhodno od Lvova, kamor so prispeli 23. avgusta. Kmalu nato jih je poveljstvo korpusa v nočnem maršu poslalo nasproti prodirajočim ruskim četam, ki so bile v veliki premoči. Popoldne 26. avgusta 1914, v popoldanskem času, je polk pri vasi Žukov prišel v hud topniški ogenj. Napad njegovega bataljona je bil krvavo odbit. Proti večeru se je zaradi ruskega topniškega ognja v neredu umaknil proti izhodiščnim položajem.

Glede na zgoraj napisano se upravičeno sprašujemo:: Kdaj so Slovenci nazadnje polagali vence na pokopališčih Galicije oz. na bojiščih na vzhodni fonti ali na Karpatih? Vemo, da je na vzhodni fronti oz. v Galiciji je umrla polovica mobiliziranih slovenskih vojakov med 1. sv. vojno in to je 15 – 16 tisoč slovenskih fantov. Kakšen pogled na Slovence je imela Carska Rusija povejo besede takratnega ruskega zunanjega ministra Sergeja Sazonova, ki jih je povedal srbskim odposlancem: “Če bi bilo potrebno, da se ruski narod z orožjem bori samo pol dneva, da bi osvobodili Slovence, jaz na to ne bi pristal.”[28]Iz tega izhaja, da ti. »slovanski bratje« takrat niso preveč marali Slovencev.

Kar se tiče 1. svetovne vojne, največja tragedija je bila v tem, da so se borili tako Slovenci kot Ukrajinci na obeh straneh fronte. Vzhodni del Ukrajine se je bil prisiljen boriti na strani Rusije, Zahodni del pa je bil pod Avstro – Ogrsko. Manj znani so podatki o bivanju ruskih vojnih ujetnikov Sloveniji: v letih 1914–1918 je tukaj bivalo med 20.000 in 30.000 ruskih vojnih ujetnikov. Tu, v vsakem primeru ni šlo samo za Ruse (najmanjše število), ampak tudi za pripadnike drugih nacionalnosti (Ukrajinci, Gruzijci, Belorusi..), ki so služili v vojski carske Rusije. Na ozemlju nekdanje vzhodne fronte je veliko pokopališč, kjer so pokopani tudi slovenski vojaki. Na te vojake je Slovenija pozabila, za njihove grobove na teh pokopališčih žal skrbijo druge države.

Zgodovinski viri nam govorijo, da je mnogo slovenskih vojakov padlo v rusko vojno ujetništvo. V njem je bilo v letih vojne okoli 2,1 milijona vojakov avstro-ogrske vojske. Z naraščanjem števila ujetnikov so nastajala nova taborišča v evropski Rusiji, v Sibiriji in v osrednji Aziji. Dejstvo je, da Rusija ni bila tako usmiljena do vojnih ujetnikov. Čeprav je šlo za »bratske« narode kot so Slovenci, Hrvati ali Bošnjaki je vsak izmed njih »služil« v Sibiriji več let. Nekateri ujetniki so se vračali domov po desetih letih »službovanja«…

[1] Dejstvo je, da se beseda – »rus« in vse izpeljanke na nanašajo na ukrajinski narod

[2] V obeh primerih gre za napačno poimenovanje, »Kijevska Rusija« pod takšnim imenom ni nikdar obstajala. Pravilno je Kyivska Rus’.

[3] Hohol – zelo žaljivo poimenovanje za Ukrajince. Ukrajinci pa kot protiutež Rosijanje imenujejo »kacapi« (zaradi brade – »kak capi« tj. kot kozli.

[4] Dejstvo je, da ukrajinska diaspora po svetu šteje najmanj 20 milijonov ljudi

[5]http://www.microsofttranslator.com/bv.aspx?from=de&to=en&a=http% 3A% 2F% 2Fwww.mlorenz.at% 2F
http://www.encyclopedia123.com/A/Austria.htmlhttp://www.encyclopedia123.com/A/Austria.html

[6] Ukrajinci so (zlasti v zahodnem delu današnje Ukrajine) dali vse od sebe, ustanovili elitne vojaške enote pod imenom »Sičovi Striljci«, ki so se borile na strani Avstro-Ogrske izključno proti Rusom (Moskovitom). Gre za dve diviziji, ki sta se udeležili neposrednih bojev na Soški fronti, vendar takšnih zapisov v Sloveniji in tuji literaturi skorajda ne najdemo.

[7] https://uk.wikipedia.org/wiki/%D0%9C%D0%B0%D0%B9%D0%B4%D0%B0%D0%BD-%D0%93%D0%BE%D0%BB%D0%BE%D0%B3%D1%96%D1%80%D1%81%D1%8C%D0%BA%D0%B8%D0%B9

[8] https://en.wikipedia.org/wiki/Gorlice

[9] Seret – reka v Ukrajini v bližini mesta Drohobic

[10]https://uk.wikipedia.org/wiki/%D0%A2%D0%B5%D1%80%D0%BD%D0%BE%D0%BF%D1%96%D0%BB%D1%8C

[11] http://www.100letprve.si/mejniki/slovenci_na_vzhodnem_bojiscu/

[12] Velika svetovna morija Slovencev, O letu spomina na stoletnico začetka 1. svetovne vojne, 11. marec 2014,Ljubljana, Zloczow, Doberdob – MMC RTV SLO

[13] Galicija (poljsko Galicja, Halicz, ukrajinsko Галичина́) je stara poljskapokrajina na severnih obronkih Karpatov in Beskidov, ki se razprostira v Poljsko in Ukrajino. Galicija meri 79.215 km², v njej živi preko 11 milijonov prebivalcev, predvsem Poljakov, Ukrajincev, Judov in drugih. Na zahodu Galicijo omejuje zgornji tok rekeVisle, proti vzhodu pa polagoma prehaja v Ukrajino in Bukovino. Reka San jo deli na zahodno Galicijo, ki spada k Poljski in na vzhodno Galicijo, ki spada k Ukrajini. Glavne reke so: gornji tokovi Visle, Buga, Dnestra in Pruta. V tej prehodni pokrajini med »Zahodom« in »Vzhodom« stojijo zgodovinsko pomembna mesta, kot so: Krakov, Lvov (Lviv), Przemysl in Tarnow.

[14]https://en.wikipedia.org/wiki/Zolochiv, mesto, oddaljeno 64 km od Lviva, Zahodna Ukrajina.

[15]http://www.primorski.it/dossiers/priloge/39/159/229780/

[16]https://books.google.si/books?id=vty7DAAAQBAJ&pg=PA157&lpg=PA157&dq=prelaz+Dukla&source=bl&ots=E9-3PncGLH&sig=6Hpeu4C-M4oP7BBExwr5t8TF_I0&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwiymNzs4-vWAhXKJcAKHfvFDeQQ6AEITTAH#v=onepage&q&f=false

[17] Glej: Marko Štepec

[18] Glej: Drago Sedmak

[19] Glej: Drago Sedmak

[20] https://en.wikipedia.org/wiki/Kalush,_Ukraine

[21] https://en.wikipedia.org/wiki/Brody

[22] Glej: Drago Sedmak

[23] Ukrajinska reka pri Berežanih

[24] Gorski prelaz med Ukrajino in Poljsko

[25] Glej: Tomaž Budkovič

[26] Kraj v Ukrajini

[27] Glej: Tomaž Budkovič

[28]glej: Božo Repe: Slovenci in vzhodna fronta

comments powered by Disqus