Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

RUSIFIKACIJA UKRAJINE, KULTURNI IN ETNIČNI GENOCID

sreda, februar 6, 2019, 15:56

Ukrajina je imela bolečo zgodovino

Avtor: Božidar Proročić

Rusija je največja država na svetu, ki je vedno v procesu svojega razvoja, procesom nastanka, temeljila na tem, da je njen veliki imperij poskušal asimilirati druge najbližje države, ki so bile v njenem najbližjem okolju. Rusifikacija je pravzaprav proces asimilacije in jemanje kulturne identitete in nacionalnih posebnosti narodov. Politika Rosijskega cesarstva, je delovala v obdobju med letoma 1654 in 1917, nato pa v obdobju 1920-1991, pod vodstvom “enotne” Sovjetske zveze, delovala je v slogu nasilne pripojitve, s pomočjo vojaškega škornja, kulturne in etnične asimilacije. To je za Ukrajino predstavljalo številne boleče rane ter je postalo vir pogostih sporov in nesoglasij med tema dvema državama.

Povzročitev konflikta na vzhodu Ukrajine in nasilna priključitev Krima  sta le del propagande, ki jih Rusija sprovaja v Ukrajini. Politika teh odnosov se še danes izraža v sodobni Evropi in povzroča veliko dvomov in vprašanj. Če želimo na silo asimilirati en narod, je dobro znano kaj je potrebno. Treba je uničiti kulturno identiteto, jezik, književnost in si pripojiti cerkev, kar je na prvem in najpomembnejšem mestu posebnosti ene države in enega naroda. Da bi razumeli odnose med Ukrajino in Rusijo, moramo kronološko pogledati proces zgodovinskih dejstev, ki jih ni mogoče izpodbijati in ki predstavljajo močne argumente in dokaze. Posebnost rusifikacije Ukrajine je skoraj brez primerov med slovenskimi narodi, s tako dolgimi obdobji nepriznavanja enega naroda. Ukrajina je bila skozi dolgo zgodovino podvržena nasilju. Z uvedbo sile je bilo vse storjeno s ciljem, da bi ji odvzeli kulturno dediščino, jezik, etnologijo in  cerkev. Vse našteto predstavlja osnovne elemente obstoja nekega naroda.

Kronologija rusifikacije začenši z letom 1686

Odprava avtonomije in oblikovanje rosijkega imperija[1]: • 1686 – likvidacija avtonomije ukrajinske cerkve; nasilno združitev Kyivske metropolije z Moskovsko patriarhijo; uvedba nadzora nad duhovnim in posvetnim življenjem Ukrajine.

• 1689 – prepoved tiskanja knjig, brez dovoljenja moskovskega patriarhata v Kyivo-Pečerski lavri;
• 1690 – razglasitev anateme Moskovskega cerkvenega sveta povezano knjigami ukrajinskih baročnih pisateljev, napisanih v takratnem ukrajinskem knjižnem jeziku;

1693 – Moskovska patriarhija prepoveduje prinašanje ukrajinskih knjig v Moskvo;
• 1709 – ruski car Peter I. uvaja cenzuro ukrajinskih knjig, natisnjenih v Moskvi;

• 1720 – Ukaz cesarja Petra I. o prepovedi tiskanja novih knjig v Ukrajini  v ukrajinskem jeziku; Isti jezik popravlja jezikovne razlike v vseh novih izdajah starih ukrajinskih knjig, da se ne bi razlikovale od rosijskega jezika;
• 1721. – nov Ukaz cesarja Petra I. o cenzuriranju ukrajinskih knjig;

• 1729 – Ukaz rosijskega cesarja Petra II. o obveznem prepisovanju vseh državnih dekretov iz ukrajinskega jezika v ruščino (to dejanje je bil izgovor, ki je veljal kot ukrep za aktivno evropeizacijo Rosijskega imperija);

• 1755 – prva Prepoved cerkvene sinode za tiskanje ukrajinskih knjig v st. Peterburgu;

• Leta 1769  Ukaz sinoda o ukinitvi ukrajinskega bukvarja (prvega berila – op. prev.) in ukrajinskih besedil iz cerkvenih knjig;

• 1775. – Manifest ruske cesarice Katarine II: Uničenje Zaporoške Siči in združitev središča z okrožje Malorussie; zaprtje ukrajinskih šol pri kozaških vojaških postojankah;

• 1784. – državno širjenje rusifikacije in rosijskega izobraževanja v Ukrajini;

• 1786 – prepoved cerkvenega bogoslužja v ukrajinskem jeziku in uvedba rosijskega govora v • cerkvenoslovanskih besedilih; je bilo izdano naročilo za uvedbo obveznega “čistega rosijskega jezika” v Kyivski akademiji.

Ukrajinski narodi v zlati dobi Rosijskega imperija:

• 1817 – zaprtje pro-ukrajinske Kyivo – Mogiljanske akademije; uvajanje poučevanja poljskega jezika v vseh ukrajinskih izobraževalnih ustanovah (šolah) na območju Galicije v Avstro-Ogrske;
• 1834 – ustanovitev Kyivske cesarske univerze s ciljem rusifikacije ukrajinskega ozemlja ter podjarmljenja jugozahodne Ukrajine (Nova Rusija);

• 1847 – pogrom ukrajinskega društva sv. Cirila in Metoda v Kyivu, aretacija in preganjanje intelektualcev, ki so uporabljali ukrajinski jezik v zasebnih sferah življenja, aretacija ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka;

• 1862 – zapiranje ukrajinskih tedenskih brezplačnih šol v manjših skupnostih;

• 1863. – Valujev circular (Valujev, minister za notranje zadeve rosijskega imperija) je izdal prepoved tiskanja knjig v ukrajinskem jeziku na ozemlju celotne Imperije;

• Leta 1869 se je pojavil prvi rosijski Ukaz imperija o povečanju plače rosijskim uradnikom v vseh južnih regijah (skoraj izključno na ozemlju Ukrajine), ki so bili  izključno rosijski državljan, kot nagrado za uspeh v rusifikaciji in kolonizaciji ukrajinskega prostora;

• Leta 1876 je izšel skrivni Emski ukaz rosijskega cesarja Aleksandra II. o prepovedi uvoza vseh ukrajinskih knjig v Rusko cesarstvo (zlasti iz Avstro-Ogrske); prepoveduje se ukrajinsko gledališče in tiskanje izvirnih literarnih del v ukrajinskem jeziku, prepovedana sta (ohranjanje ukrajinskega jezika in kulture skozi dramo); prepovedano je bilo objavljati besedila številnih ukrajinskih pesmi z notami (ker je šlo za ohranitev ukrajinskega jezika skozi glasbo):

• 1881 – cerkvene liturgije so prepovedane v ukrajinskem jeziku;
• 1883. – Kyivskemu generalnemu guvernerju je prepovedano izvajati gledališke predstave na podrejenih ozemljih;

• Leta 1888 se je pojavil Ukaz rosijskega cesarja Aleksandra III. – prepoved uporabe ukrajinskega jezika v uradnih institucijah; krst otrok z ukrajinskimi imeni je bil tudi prepovedan;
• 1895. – je prepovedano tiskanje ukrajinskih knjig za otroke;

• 1899 – prepoved uporabe ukrajinskega jezika na Arheološkem kongresu v Kyivu;

• 1903 – prepoved uporabe ukrajinskega jezika pri odkritju spomenika ukrajinskemu pisatelju Ivanu Kotljarevskemu v Poltavi.

Ukrajinska ozemlja v srebrni dobi ruske kulture:

• 1907 – državna prepoved ukrajinskih časopisov, z izjemo ukrajinske književnosti, ki je bila natisnjena v obdobju med letoma 1905 in 1907; zatiranje predstavnikov ukrajinske kulture;

• 1908 – so Rosijani sprejeli Ukaz Rosijskega cesarstva o “škodljivosti” kulturnega in izobraževalnega dela v Ukrajini, ki lahko povzročita “posledice – nevarnosti za mir in varnost”;

• Leta 1910 je objavljen Circular ministra Stolypina, izdal je prepoved ustvarjanja “ne-rosijskih društev, vključno s prepovedjo ukrajinskih in judovskih skupnosti, neodvisno od njihovih ciljev”;
• 1914 – prepovedana je proslava. obletnice rojstva znanega pesnika Tarasa Ševčenka; istega leta je nastopil v veljavo Ukaz ruskega cesarja Nikolaja II. o popolnem gašenju ukrajinskega tiskanja na novo – okupiranih  območjih zahodne Ukrajine; pogrom Društva Prosveta, uničenje knjigarne Pedagoške fakultete Tarasa Ševčenka; deportacija mnogih Ukrajincev v Sibirijo, kjer so bili trajno zaprti ali ubiti;

• 1920 – likvidacija Galicijske samouprave s strani Poljakov; prepoved žiga Ukrajine; podreditev ukrajinskega izobraževanja pod novimi pogoji Poljskega ministrstva za izobraževanje;
• 1921./22. – Holodomor-Gladomor 1921/1922; prvi organizirani pojav množične lakote v Ukrajini;
• Leta 1924 je bil v Romuniji sprejet zakon, ki ga vse Ukrajinci razglaša za »Romune, ki so pozabili svoj jezik«, romunizacija ukrajinskih izobraževalnih ustanov v severni Romuniji.

Eno izmed razdejanj na Donbasu po Putinovi vojaški agresiji na mirno Ukrajino.
(Foto: Slavyansk Delovoy).

Obdobje upora:

• 1929 – začetek represije v boljševiški Ukrajini proti predstavnikom kulture in cerkve; ponarejena javna odgovornost pripadnosti vodilnih ukrajinskih intelektualcev Osvobodilnemu Zavezništvu Ukrajine;

• 1930 – likvidacija ukrajinske avtohtone pravoslavne cerkve; Galicijska “pocifikacija” je bil izvršen po ukazu poljskega javnega uslužbenca Pilsudskega z represijo nad predstavnike ukrajinske kulture;

• 1931 – deportacija vodilnega ukrajinskega zgodovinarja Mihajla Gruševskega v Moskvo;
• 1932 – so izdali Odredbo Centralnega odbora za zaprtje literarnih organizacij; organizira se centralizirano zavezništvo pisateljev ZSSR, katerega delo poteka pod močno cenzuro;

• 1933 – samomor uglednega ukrajinskega avantgardnega pisatelja Mykoleja Hvyljova v protest proti boljševiškemu pogromu v ukrajinski kulturi; samomor uglednega pro-ukrajinskega politika in boljševizma Mykole Skrypnyka;

• 1932/33. – Holodomor-Gladomor; sovjetska-komunistična moč je povzročila veliko množično lakoto v Ukrajini (tarča so  bili večinoma ukrajinski kmetje); več milijonske žrtve so pokopali v velike jame po vsej Sovjetski zvezi; v jugovzhodno Ukrajino so organizirano prišli novi rosijski priseljenci; poglablja se močna rusifikacija jugovzhodne Ukrajine, ki je bogata z minerali in drugimi bogastvi; pogrom Ukrajincev kozakov (Kubanskih kozakov na območju Rosije); uradno se prepoveduje ukrajinska politika; uničujejo številno kulturno dediščino srednjeveške, baročne in secesionistične Ukrajine; aretirano je bilo približno 80% ukrajinskih intelektualcev;
• 1934 – ustrelitev ukrajinskih pisateljev zaradi umora boljševika Sergeja Kirova v Petrogradu;

• 1937 – množična ustrelitev zaprtih ukrajinskih pisateljev in drugih predstavnikov ukrajinske kulture v taborišču Soloveck (ob 20. obletnici oktobrske revolucije); začetek novega vala organiziranega naseljevanja Ukrajine s strani Rosijanov v okviru sovjetske politike (eno izmed mnogih med letoma 1937 in 1939);

• 1938 – Stalinova odredba o obveznem učenju rosijskega jezika v vseh sovjetskih republikah, objavljajo se številni ukazi, ki krepijo rusifikacijo Ukrajine; po 10 letih Stalinove represije je nastopila v Ukrajini socialna in psihološka travma;

• 1939 – Zahodna Ukrajina je priključena k ZSSR, množična represija uglednih Ukrajincev in vseh, ki so bili osumljeni sodelovanja v odporniškem gibanju proti sovjetski politiki; množične deportacije Ukrajincev v Sibirijo;

1941 – boljševiške represija nad vsemi skupinami ukrajinskimi političnimi zaporniki, predstavniki kulture, pisateljev in pedagoških delavcev, ki dajejo odpor do sovjetske politike in so proti postopkom Rdeče armade; množične deportacije v Sibirijo;

• 1941 – obdobje med dvema totalitarnima režimoma; Ukrajince so postrelili nemški in sovjetski okupatorji in jih nato deportirali v nemška ali sovjetska taborišča; sledi aretacija vseh ukrajinskih nacionalistov in pisateljev, ki so spontano ali organizirano borili za neodvisnost Ukrajine.

Povojno obdobje sovjetskega režima:

• Leta 1945 je sovjetski režim zaprl vse ukrajinske grško-katoliške škofe in jih odpeljal v sibirsko ujetništvo; z zbiranjem uradnih popisov iz leta 1941 in 1945 je razvidno, da se je v vojni in povojni Ukrajini zaradi nenaravne smrti, migracij in prisilne deportacije število prebivalcev zmanjšalo s 41,9 na 27,4 milijona; po podrobni raziskavi zgodovinarja Volodimirja Kosika (1992, Kyivv-Pariz-New York), od skupnega števila vojnih in povojnih žrtev v Sovjetski zvezi, so Ukrajinci predstavljali med 40 in 44 odstotkov (ti tragični podatki kažejo, da se je izvajala rosijska proti-ukrajinska vojna, kar je bilo v skladu s ciljem ukoreninjenja sovjetske politike na ukrajinskih ozemljih);

• Leta 1946 – likvidacija ukrajinske grško- katoliške cerkve in njena podrejenost Rosijski pravoslavni cerkvi, zaseg templjev in drugih cerkvenih objektov ukrajinske grško- katoliške cerkvi; izdali so Odlok CK KPSS za izkoreninjenje nacionalnih patriotskih idej v ukrajinski literaturi, literarni kritiki in v medijih;

• 1946 – pojav tretje množične lakote v Ukrajini; Holodomor-Gladomor 1946./1947.; hkrati pa se je po Stalinovih ukazih povečal izvoz hrane iz Ukrajine v  zahodnoevropske države, kot je Avstrija; število ukrajinskih žrtev te lakote se giblje med 750 000 in 1 milijonom ljudi;
• 1947 – sovjetski politik Lazar Kaganovič izvaja “čistke” ukrajinskih intelektualcev, obtoženih “ukrajinskega buržoaznega nacionalizma” po vsej Ukrajini;

• 1951 – publikacije v Moskvi v “Pravdi”, usmerjene proti ukrajinskim pisateljem in umetnikom, obtoženim izražanja domoljubja do Ukrajine, vključno z leti upora proti nemški okupaciji;
• 1958 – so CK KPSS sprejeli Odlok o neobveznem (“v skladu z željami staršev”) učenju ukrajinščine z obveznim rosijkim jezikom v vseh šolah v Ukrajini; sledila je usmerjena marginalizacija ukrajinskega jezika;

• 1961 – KPSS razglaša politiko “zlitja narodov”; v praksi se izvaja nadaljnja rusifikacija vseh sovjetskih republik;

• 1963 – podrejanje nacionalnih akademij znanosti v zveznih republikah Akademiji znanosti ZSSR v Moskvi; centralizacija kulture in izobraževanja;

• 1964 – namerno podtaknjeni požari v Državni knjižnici Akademije znanosti UZSR v Kyivu, da bi uničili staroslovanske redkosti in degradirali vse bolj vplivna kulturna in zgodovinskega središča v Ukrajini;

• leta 1965. – Po Hruščovi “otoplitvi” politike in notranjih odnosov je bilo več valov aretacije ukrajinskih kulturnih delavcev, večinoma obtoženih spodbujanja separatizma pri njihovem delu;
• 1968 – podtikanje več požarov v kyivskih samostanih s knjižnicami, kjer se hranijo stare in redke ukrajinske knjige; posredni boj z neodvisno ukrajinsko ideologijo, v kateri se zgodovina Ukrajine obravnava drugače kot to delajo znanstveniki v Moskvi; uničevanje ukrajinske zgodovinske faktografije;

• v letu 1970. – nadaljnje zatiranje ukrajinskih pisateljev, kulturnih in cerkvenih pisateljev, ki s svojim delom tudi poudarjajo pripadnost ukrajinski in ne sovjetski kulturi; izdaja akta o državnem redu glede obrambe doktorskih disertacij – izključno v ruščini;

• 1977 – aretacija ukrajinskih disidentov; zlasti so preganjali člane ukrajinske helsinške skupine (UHG); 24 od 39 članov UHG. Aretirani si bili zaprti in obsojeni za obdobje v trajanju 170 let, od katerih jih je šest ljudi, med njimi tudi vodja Mykola Rudenka, bilo prisiljeno se odseliti, štirje od njih pa so bili zaprti v Gulagu;

• 1978 – je bila izdana direktiva Ministrstva za šolstvo ZSSR o izboljšanem poučevanju in poučevanju rosijskega jezika v vseh šolah Ukrajine;

• 1979. – so bile sprejete nove rusifikacijeske politike, ki so bile naperjene za vse ne-rosijske narode. To se je zgodilo v okviru Taškentske konference; v sumljivih okoliščinah je umrl ugledni ukrajinski glasbenik Volodimir Mihajlovič Ivasjuk;

• 1983 – Odlok CK KPSS o povečanem obsegu učenju rsijskega jezika v vseh šolah; razdelitev razredov na ukrajinske in rosijske oddelke in povečanje plačil za vse učitelje, ki uporabljajo rosijski jezik; popolno zaničevanje in degradacija ukrajinskega jezika v sovjetskih javnih ustanovah  s primerjavo na mednarodni rosijski jezik; Sovjetska politika rusifikacije v osemdesetih letih je vzgojila povsem novo generacijo mladih rusofobnih Ukrajincev (zlasti v jugovzhodni Ukrajini), kar je bistveno spremenilo število rosijsko govorečih Ukrajincev kot izvornih govorcev z 89% na 67% odstotkov po osamosvojitvi;

• V sovjetskih zaporih so leta 1984 umrli slavni ukrajinski pisatelji;
• 1986. – dvodnevna zamolčanost jedrske nesreče v Černobilu; po mnenju nekaterih ukrajinskih strokovnjakov je bil to etnocid, ki je bil izveden v Polissju (najstarejši ukrajinski zgodovinski regiji); zamolčevanje posledic, povezanih z jedrsko nesrečo;

• 1989 – odločitev CK KPSS za enotnem rosijskem državnem jeziku v ZSSR; izvaja se načrtovana politika rusifikacije ukrajinskih in drugih nerosijskih ozemelj;
• 1990. – Vrhovni svet ZSSR je sprejel “Zakon o jezikih ZSSR”, ki je ruskemu jeziku podelil status edinega in edinstvenega uradnega jezika v ZSSR-u;

Če pozorno pogledamo kronološke podatke, bomo spoznali, da je rusizacija Ukrajine bila stalen proces Rusije, ki je delovala prek nasilnih metod skozi dolgo zgodovinsko obdobje. Cilje bil, da bi uničili nacionalno in kulturno identiteto ene najstarejših držav Evrope, Ukrajine in Ukrajince. Kultura in literatura sta temelj vsake družbe in vsake države in na tej poti ni kompromisa, ko gre za ohranjanje lastne identitete. Ukrajina je imela bolečo zgodovino, danes pa je kljub temu ena izmed držav z najbogatejšo kulturno tradicijo, pomembnimi pisatelji in umetniki, katerih dela segajo daleč onkraj njenih meja.

Vir:

http://bosnjaci.net/prilog.php?pid=66842&RUSIFIKACIJA_UKRAJINE_KULTURNI_I_IDENTITETSKI_GENOCID&fbclid=IwAR3in66wgBCniHc0Vvp774V_haWdBAh5MKz1QXUQPg4ndl5fagbYBKZgC1c

 

[1] V nadaljevanju Rosija in druge izpeljanke povezane s to besedo. Beseda rus’ in rosija so v bistvu antonima. Prvi izraz se nanaša na Ukrajino in drugi na narode Moskovije

comments powered by Disqus