Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

«Tujega nočemo, svojega ne damo». Boršč je bil, je in bo ukrajinski

sreda, februar 26, 2020, 14:03

 

Verjetno redko kdo v Sloveniji še ni slišal zgodbe o boju za kranjsko klobaso in teran, ki se že leta in leta odvija med Hrvaško in Slovenijo.  Hvala bogu, da v Evropi obstojajo inštitucije na katere se lahko obrne v primeru sporov, kot je zgoraj naveden primer. Dvomim, da bi tukaj kdo trdil, da so, čevapčiči izvorno slovenska jed, čeprav so  priljubljeni in jih vsak Slovenec pozna že iz svojega otroštva. Ali so čevapčiči slovenski?

Ko slišim in berem, da je boršč «ruski» mi postane slabo, kakor vsakemu človeku, kadar  sliši laž in vidi krivico. «Ruski» boršč  je oksimoron!… Ruski so lahko le šči (tipična ruska nacionalna jed na osnovi kislega zelja), ne pa boršč, zato, ker je boršč ukrajinski nacionalni ponos in sveta za nas  ritualna jed, ki spremlja Ukrajince od rojstva  do  smrti. To je nekaj več, kot samo jed!

Kaj pa kadar ne obstaja možnost, da se obrneš na sodišče? In neka država, močna in bogata, drugi oziroma drugim državam odvzame njihovo kulinariko in ponavlja povsod, kot mantro, neresnico, v katero zaradi ponavlanja in izvorne nevednosti ljudje verajmejo? Mimogrede, ta država, ki ponavlja to mantro, gre seveda za Rusko Federacijo, v to tudi verjame.To je namreč še vedno  država imperjialnih pogledov in sosednje narode jemlje, kot nekaj nepomembnega, ki ne obstaja izven njenih meja.

In  torej kaj  potem? Kaj storiti? Težko je odgovoriti na to vprašanje.  Kaj narediti, če ti nekdo odvzame nekaj, kar je tvoje, pristno in sveto  in nimaš nobene možnosti, da bi se branil  v medijih, ker nimaš dostopa do njih? Povem vam, da je občutek  podoben, kot biti Don Kihot in se boriti proti mlinom na veter. Nekako tako se počutijo Ukrajinci, ki živijo v Sloveniji oziroma v Evropi. Mlada postkolonialna, postsovjetska država Ukrajina, ki je preživela Holodomor!  (genocid ll. 1932-33 čez lakoto),  dobro pozna ceno kruha in še zdaj  trpi zaradi hrane!  skoraj 90 let po omenjeni tragediji. Zakaj pa, se boste morda vprašali vi?

V Sloveniji živi par tisoč Ukrajincev in sem prepričana, da vam lahko vsak  pove kako se počuti, ko sliši in bere o bogati «ruski» kulinariki. Zadnje čase, ko je  hrana in kuhanje  postala moda, se ta krivica se dogaja Ukrajincem (in drugim narodom bivše Sovjetske zveze)  vse pogosteje. A ste slišali o «ruskih» čeburekih?! Še en oksimoron! Saj je to krimskotatarska jed!

V slovenskih medijih se na široko piše o «ruski» «juhi» z rdečo peso, in sicer, že vemo, da gre za izvorno ukrajinsko enolončnico boršč. O «ruskem» boršču pišejo članki v znanih slovenskih časopisih, raspravljajo v kuharskih oddajah, «ruski» boršč se celo  prodaja v slovenskih znanih veleblagovnicah,  občasno  ga kuhajo v slovenskih gostilnah, v upanju z eksotično «juho» narediti prijeten vtis na ruske bogate navijače, ki večinoma prihajajo v Slovenijo za porazom… Ali je res, da je  ta jed  ruska, se slovensko občinstvo  ne vpraša, ker je na splošnem medijskem krožniku,  predstavljna kot taka. «Čigar je moč, tega je resnica» pravi tokrat res izvorno ruski izraz. Ali živimo zdaj po tem načelu? Tako sicer še vedno živijo v državi od koder prihaja ta izrek. Kaj pa v Evropi? Bomo zdaj posnemali to načelo tudi tukaj, čeprav smo v demokraciji, kjer naj bi mediji  morali biti neodvisni in objektivni?…Morali bi biti..

Boršč, pampušky, varenyky (podobno žlikrofom), pyrižky (piroški), tipično ukrajinska hrana, tudi jedi drugih narodov kot recimo, šašlik, manti, plov, čebureki  vse to  se v Evropi pripisuje Rusiji, ki ima s temi jedmi podobno povezavo, kot mosrki prašiček z morjem. Ni potrebno imeti univezitetno izobrazbo,  da bi ugotovili, da hrana prihaja iz okolja v katerem narod živi, prav zato, so kuhinje severnih narodov  vsebinsko bolj omejene, kot, na primer, narodov iz krajev, kjer je narava bolj radodarna in sonce toplejše. Saj je to logično, mar ne?

Ukrajina, ki se na svojo srečo ali nesrečo  lahko pohvali s svojo črno prstjo ( čornozem) , se lahko prav tako tudi pohvali z bogato kuhinjo, ki ji nudi ta bogata zemlja, zaradi katere ta narod trpi že vso svojo zgodovino. «Tujega nočemo, svojega ne damo». Boršč je bil, je in bo ukrajinski. O tem govore naši pradavni pregovori, naša književnost in še posebej naša ljubezen do te za vsakega Ukrajinca svete jedi, brez katere si ni mogoče  predstaviti Ukrajine. Kuhajte ga, jejte ga na zdravje, vendar spoštujte izvor te jedi.

Zakaj  nam torej skrivnostna «ruska» duša poiskuša odvzeti našo ukrajinsko?  Saj je kuhinja delček duše naroda, mar ne?  Zakaj skriva svojo resnično dušo ? Noben narod ne skriva tako učinkovito in načrtno svoje zgodovine in kuhinje, kot to dela ruski narod. Zakaj se sramuje svojih ugrofinskih korenin in pristnih jedi, kot so šči, pelmeni, kuljebjaki, rasstegaj, repa? Zakaj? To je težko vprašanje, nanj, žal,  nimam odgovora.

Kadar imperij požira ozemlje, ki ga zavzame, slej kot prej izbriše njegov jezik, kulturo in  hrano. Mnogi narodi, jeziki in kulinarika so tako izginili iz zemljevida svetovne kulturne dediščine. Žal, se to še vedno dogaja  v XXI stoletju.

Zato ne smemo biti tiho, ko  gre za Ukrajince,  in druge narode, o tem je treba  govoriti  in pisati pa naj bo to klobasa, vino ali zgodovinska dejstva. Morda nas boste s to slovensko kulinarično asociacijo bolje razumeli in začutili empatijo do  države, kot je Ukrajina, ki se še vedno bori za svojo kulturno in ozemeljsko neodvisnost.

boršč

Ta članek je nastal, kot odziv na številne neresnične oziroma zavajajoče članke in manipulacije o pristnih ukrajinskih jedeh, ki jih že leta in leta zasledujemo v evropskih in slovenskih medijih, kot «ruske» jedi. 

I.D.F

comments powered by Disqus