Ukrajinska patriotka iz Srbije je našla zatočišče za svojo družino v Zakarpatju - Situacija

Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Ukrajinska patriotka iz Srbije je našla zatočišče za svojo družino v Zakarpatju

petek, april 15, 2016, 10:59

Mlada državljanka Srbije, Samanta Rac Stojiljković, se je z možem in dvema majhnima hčerkama, konec decembra lani, odselila iz rodne hiše v Ruskem Krsturu. Želel je najti varno zatočišče za svojo družino. Na ta način je kot otok varnosti izbrala Ukrajino. Kaj je spodbudilo državljanko Srbije poiskati zatočišče v državi, ki se ji zelo težko reče »varna država«. To je zelo težko, saj imamo vojno, in življenjski standard zelo zaostaja. Tukaj je vse za več razredov slabše kot v Srbiji. Zato bomo skušali razmeti razloge tega dejanja.

»Samanta, Vi ste v Ruskem Krsturju vse zapustili, nepremičnine, starše, sorodnike in prijatelje. Zakaj ste se odločili za ta korak?«

V novembru 2013, ko je Ukrajina začela revolucijo dostojanstva, sem začutila, da moram podpreti svoje prijatelje in znance, da moram podpreti Ukrajino in svobodno izbiro teh ljudi. Kadarkoli je bilo mogoče, sem držala skupaj z Ukrajino in izražala javno podporo ukrajinski  državi. To pa je bilo v Srbiji prepovedano. Kot rezultat mojega delovanja so se, s strani pro-ruskih organizacij in skupin pojavile hude grožnje in zastraševanja. Zato sem bila kot 28-letna ženska, prisiljena živeti zaprti v hiši, z otroki in pod policijsko zaščito … Tožilstvo je zavrnilo pomoč in sem živela v nenehnem strahu in tesnobi. In otroci so bili glavni razlogi, da smo zapustili Krestur in Srbijo.

»Zakaj so se odločili za Ukrajino?«

Ko se odločaš na tak korak, in ko so tukaj majhni otroki, človek razmišlja o vsem, o okolju, o ljudeh in jeziku. Moj mož Petar je Srb, ki zna samo srbski jezik in le malo jezik Rusinov  v Srbiji, hčeri znata samo srbski in rusinski jezik in bosta kmalu šli v šolo. Zato sem mislila, da bo Ukrajina tista država, v kateri bomo imeli priložnost, da se hitro prilagodimo in živimo normalno, običajno življenje. Poleg tega je bila zame Ukrajina že od nekdaj moja mati, in ozemlje iz katerega so se, v začetku XVIII. Stoletja, priselili moji predniki. Kot je povedal moj oče, naše družinske korenine izvirajo nekje iz okolice kraja Mukačevo. Imam ekonomsko izobrazbo, vendar sem že od nekdaj zanimala za zgodovino in kulturo Ukrajine, in sem vedno hotela priti, videti, komunicirati z ljudmi … Ni bilo dneva, ne da bi zapela vsaj nekaj ukrajinskih pesmi v moji hiši. Rada poslušam ukrajinske ljudske pesmi ob katerih sem se naučila ukrajinski jezik. V zadnjih treh letih sem obiskala Ukrajini približno petnajst-krat in sem spoznala veliko prijateljev.

»Kaj je delal v Srbiji vaš partner, s čim se je ukvarjal?«

Moj mož je po pogodbi služil šest let v  srbski vojski. Jaz pa sem delala kot finančni menedžer v očetovem podjetju, pogrebne storitve in proizvodnja žganja.

»Kako so vas sprejeli v tuji državi? Ali ste imeli težave, in kako ste se znašli v prvih dneh v Zakarpatju?«

V Užgorod smo prispeli 28. decembra. Kot osebe, ki želijo dobiti azil v Ukrajini, smo morali iti skozi celoten postopek v državnih službah za migracije. Po več urnam čakanju v čakalnih vrsti na mejnih prehodih, smo prišli do Užgoroda zelo pozno, tako da smo prvo noč preživeli v motelu. Situacija je bila zapletena, dejstvo je bilo, da smo prispeli tja v času novoletnih in božičnih praznikov, tako da je bilo zelo težko pridobiti vse dokumente, in najti stanovanja je bilo še težje. Danes sem zelo hvaležna vsem, ki so meni in moji družini pomagal na začetku, ko nam je bilo najtežje. Da bi bili upravičeni do stanovanja v centru za begunce, smo morali opraviti zdravniški pregled, in v času praznikov tega ni bilo mogoče hitro narediti. Imeli smo zelo malo denarja, da plačamo za motel in sobo, tako da bivanje v motelu ni bilo več možno. Toda svet ni brez dobrih ljudi – mi smo opravili zdravniški pregled in čakali na izvide. Pri tem nam je pomagal znan novinar Vasyl Ilnickij, ki nas je povabil v svojo hišo, seznanil z namestnikom načelnika državne službe za migracije v Zakarpatju. To je g.  Eugen Yasinski, ki nam je pomagal najti začasno nastanitev, v katerem smo živeli tri tedne! Hvaležna sem jima, kakor tudi direktorju Užgorodskega centra kulture in umetnosti, Nataliji Šeteli. Delavci hostela so nas zaščitili, ko je bilo vreme zelo mrzlo in ko je bilo za dušo zelo težko. Iskreno, sedaj ne najdem besed hvaležnosti do teh ljudi. Prav tako se zahvaljujemo zaposlenim v migracijski službi, ki so storili vse, da bi nam pomagali. Moram še povedati, da sem bila zelo presenečena, da so nam več pomagali neznani ljudje kot tisti, ki sem jih dolgo, osebno poznala, več so pomagali kot tisti, ki so obljubljali…

»Zdaj ste se naselili v begunskem centru. Če so izpolnjeni vsi pogoji? Ali vas dojemajo kot ljudi, ki živijo dolgo tukaj?«

18. januarja smo se naselili v begunskem centru v Mukačevu. Zelo sem zadovoljna s tem, kako nas je sprejel direktor centra, vendar smo imeli veliko težav z drugimi prebivalci institucije, ki so uvedli pravilo, da novinci nimajo tam skoraj nobene pravice. Kdor živi tukaj deset let, je “šef”, ostali smo – nič. To je v nasprotju s pravili, ampak na koncu smo skupaj z upravo težavo odpravili. Nastanitev v centru je zelo dobra. Imamo vse, kar človek potrebuje. In kar je najpomembnejše – počutimo se varno.

 »Kako ste se prilagoditi življenju v tuji državi, vaši 7-letni hčerki in mož?«

Hčeram je Ukrajina zelo všeč. Vedejo se tako kot vsi otroci, ki se radi gibajo in se igrajo v parku. Kmalu bosta postali šolski otroci. Resnično, deklici me nikoli nista prosili, da se vrnemo v Srbijo, v našo hišo, v vas, kjer sta odraščali … Mož se je začel učiti ukrajinski jezik, da bi bilo lažje najti delo. Za mene, obstaja več možnosti, da bi dobili službo, poklicala sem nekatera podjetja, vendar sem zbolela, tako da nekaj časa ne morem delati. Toda zgodilo se je nekaj zanimivega, ženska, ki mi je pomagala pri zdravljenju, je našla službo za mojega moža Petra v Mukačevu. Za nas je to zelo lep dogodek. In verjemite mi, vsako delo in vsaka plača je dovolj, če nimaš nič.

 »Poleg tega, da ste se izšolali za računovodjo, vi tudi pišete pesmi. V Ukrajina ste objavili svojo knjigo. Torej, kaj so vaši načrti za prihodnost?«

Da, pišem poezijo, že osem let. Redno objavljam v otroški reviji “Sadočok”. (Vrtec – op. prev.) ” Najprej sem začela pisati pesmi za mlade, ki so bili objavljeni v rusinskem časopisu “Ruske slovo” in v reviji “Švetlostj”. Več mojih pesmi so uglasbili lokalni avtorji in jih je bilo slišati na številnih festivalih v Ruskem Krsturju.

V začetku januarja 2014 Ukrajini je izšla moja knjiga “Nekje blizu”. Ta zbirka poezije in proze se je rodila po zaslugi novinarja in pisatelja Aleksandra Masljanika, ki je opazil moj talent, ko je bival v Ruskem Krsturju. G. Aleksander je ponudil, da bo objavil knjigo pesmi v Ukrajini v dveh jezikih: v ukrajinščini in v jeziku Rusinov v Srbiji, kar je omogočil prevajalec Aleksander Gavroš. Še ena moja knjiga pesmi “Črna rusalka” je natisnjena v Novemu Sadu.

Kar se tiče načrtov, jih je veliko, vendar ni možnosti. Trenutno je najbolj pomembno, da se boljše počutim in da bom začela delati. Seveda bi rada, da se zagotovijo boljši življenjski pogoji za moje hčere, da imamo vsaj majhno stanovanje, vendar je še prezgodaj razmišljati o tem.

»Vem, da ste veliko  delali prostovoljno …«

Ko smo se preselili v center za begunce v Mukačevo so nehali problemi s hrano. Vsak mesec, 1. in 15. v mesecu, begunci prejmejo pakete s hrano in vse pripomočke za osebno higieno. Odkrito povedano, veliko tega, skoraj ves center, vedno nekaj ne porabi. Ker možnosti shranjevanja ni veliko, hrana vseeno ne propade. In jaz sem se odločila, da živila, ki se ne porabijo pošiljamo vojakom v coni ATO. Podobno je s pripomočki za higieno. Na vhodu v kuhinjo sem obesila oglas s prošnjo za pomoč vojakom in drugim. Ko sem živela v Srbiji, sem pomoč pogosto pošiljala prek prostovoljnih centrov ali neposredno. Tako je tudi zdaj, ko sem v stiku s prijatelji, se je govoril o tej ideji, in spet se je začelo sodelovanje. Prvi paket, ki tehtal 33 kilogramov, je bil poslan v centra prostovoljcev v Kremenčug. Potem smo drugič poslali pomoč, prek sklada gospoda Vladimirja Golodniuka iz Ternopiljske regije. In to delam z veseljem – skoraj vsi begunci se je odzvalo prostovoljno in so podarili svoje izdelke in predmete za osebno nego. Vse  za pomoč fante v coni ATO. Zato sem zelo zadovoljna, da sedaj s svojo družino živim v državi, kjer sem se lahko ukvarjam s takšnimi zadevami, brez strahu, da počnem vse odkrito, na poziv srca – da pomagam braniti ukrajinsko neodvisnost in svobodo. Denar in sreča – če Bog da – bo, vendar pa – ne gre samo za to. Glavna stvar je, da se svobodno diha in da ne gledamo nazaj v strahu, ali bomo videli nekoga, katerega namen je, da na vas in na vaše otroke nekdo meri z ostrostrelsko puško.                                                                   Oksana Dudaš

Vir: http://zakarpattya.net.ua/News/154688-Serbska-patriotka-Ukrainy-znaishla-prykhystok-dlia-svoiei-rodyny-na-Zakarpatti

comments powered by Disqus