ZAKAJ RUSIJA NE MORE BREZ UKRAJINE? - Situacija

Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

ZAKAJ RUSIJA NE MORE BREZ UKRAJINE?

torek, avgust 29, 2017, 14:44

Vsi smo verjetno že slišali tezo, da “Rusija brez Ukrajine ni imperij” ali “ex. imperij”? Zakaj se Rusija “ne počuti več kot imperij”? itd. Nekateri Rosijani, kot. npr. Nikolaj Starikov celo pravijo, da “Rusija brez Ukrajine ne more niti obstajati niti se razvijati”, da sta Rusija in Ukrajina ena enota oz. en narod. V zvezi s to trditvijo gre še besedna zveza: “Ne moremo podcenjevati dejstva, da brez Ukrajine Rusija avtomatično preneha biti imperij, z Ukrajino podkupljeno in nato podrejeno, Rusija samodejno postane imperij.”

Kateri so razlogi za takšne trditve? Zakaj je nemogoč obstoj Rusije kot imperija brez Ukrajine? In tukaj smo že dregnili v bistvo problema: Dejstvo je, da bi bilo treba zadevo postaviti drugače: Medtem ko obstaja neodvisna Ukrajina, Rusija tvega, da izgubi ne le svojih zahtevkov za obnovitev imperija, Rusija izgublja tudi svojo pravico do obstoja “ruskega porekla” oz. uporabo imena Rusija, ki je (domnevna – op. prev.) dedinja starodavne države -  Rusi[1].

Kje so razlogi za širjenje laži o poreklu Rusije?

Gre za zgodovinsko laž, ki je predstavljena na svetovni ravni. Gre za LAŽ o tem “od kod izhaja ti. »r u s k a j a« zemlja”, kakor jo, seveda, razumejo njihovi, rosijski, zgodovinarji. Na primer, Karamzin, katerega predniki so nosili priimek Karamurz. Gre za paradoks – zakaj pogojni rosijanin “Karamurze” išče odgovor na zgornje vprašanje in zakaj rosijani iščejo potrdilo o ti. »ruskosti«? Kakšno povezavo ima npr. “Karamurza” s starodavo (Kyivsko – op. prev.) Rusjo in knezom Vladimirjem?

Nedvomno je in ni več nobene skrivnosti, da je car Peter I. šele leta 1721 naročil, da se dotedanja Moskovija preimenuje v Rosijsko cesarstvo[2] in narod, ki je tam živel v »rosijane«[3]. Na takšno odločitev sta se Evropa (in Ukrajinci – op. prev.) dolgo upirala. Kdor tega še ni vedel, naj to sprejme kot dejstvo. Pred tem (do leta 1721– op. prev.) je obstajala (na območju izven današnjega teritorija Ukrajine – op. prev.) Moskovija, v kateri so živeli Moskoviti (nikakor ne Rusi – op. prev.).

Kdo so pravzaprav Moskoviti?

Od kod so ti ljudje? Moskoviti so izhajali iz tatarskih družin in finsko-ogrskih plemen. To so nedvomno že zdavnaj dokazali ruski znanstveniki. To dokazujejo tudi znanosti, kot so npr. arheologija, antropologija, jezikoslovje …

Nepobitno dejstvo je, da nekdanji prebivalci Rostov-Suzdala in vsi narodi Moskovske kneževine nimajo slovanskih korenin, ker za kaj takega ni mogoče najti znanstvenih dokazov. To pomeni, da so vsi prebivalci Moskovije (vključno s tatarskimi plemeni bili bil ugro-finskega in tatarskega izvora. In sužnji, kmetje (klicali so ji kristjani) so bili pravzaprav Ugro-Finci. Torej – večina plemenitih družin v Rosijskem cesarstvu so tatarskega porekla in zgodovinar Karamzin je priča temu.

Zakaj so Tatari postali Rosijani in si še priključili Ugro-Fince?

Težko je najti začetek tega procesa. Toda bomo poskusili na to ustrezno odgovoriti. Kdo zdaj lahko z gotovostjo reče, kako so živeli in v kaj so verjeli naši predniki, kakšno zgradbo in moč je imela tedanja država? Malokdo to ve in vse je skrito v globinah stoletij. Res pa je, da so takrat (v Kyivski Rusi – op. prev). izbirali kneze. Npr. Rurik je takrat postal knez? Seveda, že tisti čas je bil izbran s strani ljudstva. In za ta proces so obstajala določena pravila. (Omenjeno idejo so prevzeli v sosednji Poljski, kjer je dolgo ohranila tradicija izbire kralja. Izbrali so izključno ti. “nevtralne” kandidate.)

Približno istočasno, z ustoličenjem Rurikov se je širil vpliv cerkve iz Konstantinopola, ki se je okrepila še na severovzhodu. Pravoslavna cerkev je “ponudila” Ruriku doktrino “božanskosti moči”. Primer carigrajskega boga iz Konstantinopla je zelo navdihnil naše kneze, da so si prisvojili oblast in sprejeli bizantinsko krščanstvo, ne pa hinavščino Moskovitov. Obenem se je začelo stopnjevanje moči s strani knezov iz dinastije Rurik in začela se je širitev krščanstva dežele (Kyivske op. prev.) Toda v deželah severovzhodno (Kyivske op. prev.) Rusi oz. v deželah ugro-finskih plemen je širjenje krščanstva bilo izredno težavno, ki so usmrtili škofe Theodora in Hilariona. Tudi vse druge so izgnali (ali ubili).

Več ali manj uspeha je imel Leonty. Šele veliko kasneje so iz Kyiva poslali (v Moskovijo – op. prev:) sina kneza Vladimirja Monomaha, ki mu je bilo ime Yuriy Dovgoruky. Poslan je bil, da bi osvojil ozemlja in pomagal pri širjenju krščanstva v grozljivih ugro-finskih deželah. Yuriy Dovgoruky si je utrdil položaj v teh deželah in se je poročil z lokalno žensko in nato je ustanovil podružnico vladarjev Kyivske Rusi v Rostov-Suzdalskih deželah.

V sovražnem okolju ugro-finskih plemen je bila glavna oblika naselij utrjeno mesto in utrjeni samostan. Začelo se je splošno po krščevanje lokalnega prebivalstva in vsiljevanje cerkvenoslovanskega jezika Cirila in Metoda. Isti jezik je bil jezik vladajočega plemstva, ki je bil takrat “moderen”. Kasneje pa so ta isti jezik velikodušno začinili z finskimi in turškimi besedami. Na podlagi teh besed in besednih zvez je postal ti. moderen “russki jezik”[4].

Moskovija in Batu kan[5]

Torej je bilo pred prihodom Batu-kana. V letih 1237-1238 je Batu-kan podredil kneževino Rostov-Suzdal. V tistem času je bil tam knez Yaroslav Vsevolodovich. To je bil tisti, ki se je “predal” na milost in nemilost osvajalcev in predal svojega sina Aleksandra kot talca Batu-kanu. Omenjenega Aleksandra (zdaj ga imenujejo sveti Aleksandar Nevski) so z otroštva vzgajali na dvoru Batu-kana, kjer je prišlo do bratenja s sinom Batu-kana – Sartakom[6]. To pa za Turke pomeni več kot rodni brat. Pravzaprav je Aleksander postal ti. “chingisid[7] z zmanjšanimi pravicami”.

V tem času so postali samostani posestvo velikih lastnikov zemljišč oz. lastnina ugro-finskih kmetov (krščanskih) duš, ki so bili prisiljeni priznati oblast Batu-kana, kateri jim je ponujal božansko moč. Batu-kan, ki je bil dejansko naslednik Džingiskana in je postal “božanski izvor”, sonce, ki pa ni imel pravice do spremembe veroizpovedi v novo osvojenih dežel. Bilo je dovolj le priznanje božanske nadvlade dinastije Džingiskana. Batu-kan pa je vse to dosledno zahteval od lokalnih duhovnikov. V takih okoliščinah so nasledniki Rurika hitro izgubili pomen in so njihov položaj prevzeli potomci Aleksandra Nevskega oz. Džingiskana, ki jih je predstavljal slavni Ivan Kalita tj. krščanski predstavnik Ulusa Zlate Horde, popolnoma podrejen Batu-kanu.

Naslednji mejnik je bila osvojitev Konstantinopla s strani Turkov. Padel je center pravoslavnega krščanstva. Pod grožnjo osvajanja je bila celotna Evropa. Zahod je nujno potreboval zaveznike in moskovskega kneza Ivana III. so poročili z nečakinjo zadnjega cesarja Konstantinopola Sofijo Palaeologus[8].

Sofija je prinesla s seboj, ne samo ideje italijanskih arhitektov, ampak tudi nov koncept ti. »tretjega Rima«. Moskovski knezi (džingis-kanovci) in cerkev so hitro sprejeli to idejo. Kmalu so celo njihovi nasledniki prišli do moči in si še dodali oz. prikrojili priimek Romanov, s ciljem, da so še bližje Rimu.

Ampak vse je bilo zelo nerodno, ker so bili nasledniki Džingins-kana, čeprav je tudi to »nebeškega izvora«, vendar ni povezano z Biblijo. Izhod so našli s pomočjo iste Moskovske pravoslavne cerkve. Spomnili so se o svojih predhodnikov Rurikovičev, dodali kneza Rosa, Goga in Magoga, Noetove in Jafetove sinove. Niso pozabili pripisati svetopisemskega Mosoha, ki je domnevno povezan z poimenovanjem Moskve.

Od takrat je bil postavljen temelj lažne nove zgodovine »rosijske države«.
Moskva je začela z novo zgodbo. Zgodovina cesarstva, naj bi se “legitimno” začela s potomci znamenitega Rurika, dejansko pa se je začela z ostanki Zlate Horde.

Zdaj pa je postalo zelo jasno, da je vsak, ki se bori za dediščino (Kyivske – op. prev.) Rusi, kar je pravzaprav Ukrajina, predstavlja smrtno grožnjo ruskemu imperiju!

Svobodna in neodvisna Ukrajina bo prej ali slej dokazala, da je resnični dedič (Kyivske – op. prev.) Rusi! In dokazala bo, da sedanja Rusija pravzaprav nima nobene zveze s starodavno Rusjo oz. starodavnim Kyivom in kyivskim knezom Vladimirjem.

V zvezi s postavljenim spomenikom sv. Vladimirju v Moskvi. Glavno pravilo Moskovitov je naslednje: “Najprej so poskrbeli za zbiranje vseh originalnih dokumentov na zasedenih ozemelj. Nato so jih na skrivaj bodisi uničili bodisi falzificirali ali prepisali oz. prekrojili kot (svojo novo) resnico …”

To je tisto, kar je bila sprejeto in kopirati vse dokumente iz Ukrajine, se je pojavil v obliki nekaterih ” kronike”, izvirnega besedila, katerih ne boste videli. Prav tako so de3lali s poljskimi, litovskimi, krimsko-tatarskimi in drugi arhivi. Najbolj zanimivo pa je to, da veliko sodobnih ruskih znanstvenikov ve za pravo resnico o izvoru Rusije, vedo, da gre za popolnoma različne ljudi (Rosijani in Ukrajinci so si zelo različni op. prev.) Rusi se pravzaprav zelo razlikujejo od Slovanov, a še vedno menijo, govorijo in pišejo, da so Slovani.

V bistvu gre za potomke neke mitološke (neobstoječe – op. prev.) Moskovske Rusije, ki nikoli obstajala.

Če se vrnemo s sedanjost in če govorimo o potrebi po »sodobni« ali »resnični« resnici, velja dejstvo, da se zelo malo ljudi zanima za “dediščino Rusije” in za samo Rusijo. Kljub temu obstaja velik problem povezan z lažjo: Tisti, ki so začeli nekoč lagati, njihovega početja se ne more več ustaviti. Problem je v tem, da je treba poskrbeti za vse nove in nove odmerke laži…

Vir:http://eugenebogdan.livejournal.com/1345.html?utm_source=fbsharing&utm_medium=social

[1] Gre za starodavno Kyivsko Rus’, katero so Moskoviti neupravičeno proglasili za svojo pradomovino ti. zibelko »treh narodov«

[2] Nikakor ne v »Rusko«, kakor se napačno prevaja v Sloveniji. Beseda »rus« in vse izpeljanke, pripadajo Ukrajincem. Iz tega izhaja, da ti. »Kijevska Rusija« pod takšnim imenom de-facto ni nikdar obstajala

[3] Glej prvi dve opombi

[4] Russki, ker beseda ruski pripada Ukrajincem

[5] Džingiskanov vnuk

[6] https://en.wikipedia.org/wiki/Sartaq_Khan

[7] https://en.wikipedia.org/wiki/Chingissid

[8] https://en.wikipedia.org/wiki/Sophia_Palaiologina

comments powered by Disqus