Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

Zgodovina izvora ukrajinskega jezika

sreda, december 13, 2017, 1:11

 Več “začetnih” stoletjih, s strani Slovanov samih, slovanske jezikovne zgodovine je ostalo brez pisnega vira. Vendar pa je znanstvena študija slovanskih jezikov poskušala opisati verjetno “izvirno” zgodovinsko stanje, ki se je še naprej razvijalo v sodobne slovanske jezike.

Slovanski jeziki pripadajo osrednji skupini indoneevropskih jezikov SATEM, ki so se ločili v začetka naše dobe. Relativno povedano, skupni jezik vseh Slovanov je obstajal domnevno do VII. stoletja. (Ali pa samo da III. st.) Nato so se, kot rezultat dialektizacije in migracij  začeli oblikovati nekaj sodobnih slovanskih jezikov.

Vendar pa obstajajo vsi razlogi za trditev o nejasnosti teorije edinega združenega slovanskega primata. Ne moremo se uskladiti z etimološko sliko rekonstruiranega slovanskega besednjaka. To pomeni, da ni bilo enotnega proto-slovanskega jezika.

Praslovanščina je bila “živ jezik z vsemi atributi kompleksnosti živega jezika, zato je prišlo tudi do delitev v narečja. Praslovanščina nima niti ozemeljsko omejene “pradomovine”. To pomeni, da  praslovanščina ni bila oblikovan “na enem mestu”. Skupaj s slovanskimi, so bili vedno prisotni neslovanski etnični elementi.

Raziskovalno gradivo kaže, da se krog starih indoevropskih plemen obstajala še bližine več jezikovnih območij kot so Iliri, Tračani in Kelti. Na splošno se lahko govori o enotnem etnonimu Slověne, kar je poznejše poimenovanje Slovanov samih.

Poleg tega je tudi sporna “izvirnost balto-slovanske jezikovne skupnosti”. Še posebej је ranljivа znana teorija o izvoru slovanskega jezika iz baltskega jezika.

Balti niso bili večni prebivalci ob reki Zgornji Dnipro. Tam so so bili baltsko-tračanski stiki brez sodelovanja Slovanov. Ugotovili so tudi druge dokaze o bližini starodavnih Baltov in Tračanov. Namesto tega etimološke študije prinašajo v ospredje povezavo srednjeevropskih Slovanov s starimi Italijani. Pri tem so Balti že dolgo ostali po strani.

Samo z migracijo Baltov in Slovanov v sedanje dežele postaneta njihova sorodnost in kasnejše sosedstvo vidna. Balto-slovanski jezikovni odnosi so se začeli zbliževati s praslovanskimi jeziki, ko je bil ta jezik že oblikovan.

Jezik nosi zgodovino svojega izvora in formacije v svojem lastnem zvoku, slovnici in besedišču. V svoji “Grammatik der ruthenischen (ukrainischen) Sprache” (1913) T. Hartner in S. Smal-Stocki sta najprej izrazila dvome o “znanstvenih dokazih” delitve slovanskih jezikov v tri skupine.

Dejstvo je, da je nastal ukrajinski jezik neposredno iz praslovanskega jezika, tako da teorija o praslovanskih vzhodnih jezikih (ukrajinski, beloruski in ruski) je brez slehernih dokazov. To je postalo očitno takoj po temeljitih znanstvenih študijah. Kot je bilo v ХІХ stoletju, tako je zdaj. Obstaja veliko znanstvenikov in teorij, ki se ne ozirajo na ideološke predsodke, ko navajajo neponovljivost ukrajinskega jezika med slovanskimi sosedami.

Takšna posebnost je vidna geografsko in je razvidno povezovanje, prehodne funkcije med strukturami ukrajinskega jezika v geografsko severnih, južnih in vzhodnih ter v zahodnih slovanskih jezikih. Dejstvo je, da se 32 oznak od 40  razlikuje ukrajinski jezik od ruskega.

Od 82 posebnih značilnosti jezika so izključno ukrajinskega izvora 34 posebnosti. Posebnosti ukrajinsko-beloruskega jezika – 4, ukrajinsko-ruski – nobene analogije, medtem pa je veliko skupnega v drugih jezikih, ukrajinski jezik in beloruski 29, dolnja lužiška srbščina – 27, Polabščina – 19. podobnost s slovenščino – 18.

In kje so tukaj razlogi za obstoj enotne “vzhodnoslovanske” skupine jezikov in kje je sorodnost med Rusi in Ukrajinci?

Proučevanje zgodovine različnih slovanskih jezikov s strani znanstvenika in jezikoslovca H. Schusterja so pokazali, da ni našel razloga, da dokaže tradicionalnih zgodovinskih “povezav” po praslovanščini (še posebej, ni bilo “prazahodnoslovaščine” ali “prajužnoslaovanščine” ). Vendar pa je znanstvenik ugotovil obstoj treh narečnih skupin. To so dialektični kompleksi:

PROTOSLOVAŠČINA (srbohrvaščina in slovenščina)

PRALEHITSKA (poljsko-pomorska in proto-bolgarska skupina)

SERBOLUŽIČKA SKUPINA, ki povezuje starodavne centralne in jugovzhodno pozno-praslovanske jezike (ukrajinski predhodniki,  zgornjo-lužiški jezik in češčina).


Pravzaprav je praslovanski jezik trajal do tretjega stoletja našega štetja. Potem je prišel pozno-praslovanski jezik obdobja in začetek zgodnjih obdobij prvih slovanskih jezikih (IV. – V. st . / X-XI.). Prvi dokaz o obstoju pra-ukrajinskega jezika je – gornja lužiška srbščina. (Treba je poudariti, da je bila stara zastava Zgornja Lužiških Slovanov modro-rumena).

Plinij (’79) in Ptolemej (170 g.) omenjata Srbe blizu Meotida. Torej, iz tega izhaja, da so predniki Ukrajincev in Lužiških Srbov bili sosedje pred 1800 leti. Nato so nastopili Veliki časi migracij, ko so Lužiški Srbi šli daleč na zahod, v Srbijo in Luzhice. Tako so ohranili jezik in skupne značilnosti s starodavnim jezikom sosedov – pra-ukrajinščino.

Druga dokaz o obstoju pra-ukrajinskega jezika je polabski jezik, sicer je dober primer plemena Drevjanov na reki Labi, ki so pripadal lehitskemu jeziku (= severnoslovanski jezik).

Redka priložnost, ki so jo izkoristili raziskovalci je, da so našli ukrajinski etnonim wkrzanie “ukrani, ukri.” Zakaj je to tako podobno imenu “Ukrajina”? Prva na to podobnost je opazil Ukermark Y.Eґli [Egli, 953]. Takšno etimologijo tudi omenja O. Stryzhak: “Isti koren kot toponim Ukrajina je Ukermark ozemlje polabskih Ukrov«.Starodavnost ukrajinskega jezika dokazujejo skupni elementi z jeziki skupine keltskih jezikov (irščina, škotščina).

Podobnost ukrajinskega jezika s keltskimi jeziki je branil O. Šahmatov. V analizi nekaterih besed slovansko-keltskega besedišča [pari], zazna zvok v besedah in ​​te lastnosti povezuje z ukrajinščino, kar je tuje drugim slovanskim jezikom.

Na podlagi raziskav nobene znanstvene metode ali posebne znanstvene analize ne morejo zaznati kaj določenega. Še zlasti ne povezavo treh slovanskih narodo, ki se pojavljajo kot “dediči ti. Kyivske države”, v obdobju X-XIII. Njihova zgodovina omenjene države, je bila samo kot nekakšen paravan: “V zvezi s tem se zdi žalostna skupna formula: “davnoruska narodnost – skupni prednik vseh treh narodov – Rusov, Ukrajincev in Belorusov”.

Za znanstvenike naj bi bilo to dovolj, da bi dokončno zaprli vprašanja o ti. “skupnem jeziku Kyivske Rusi”. Dejstvo, da se te razprave še naprej nadaljujejo, kažejo na njihov neakademski namen. Medtem je vseskozi prisotna iluzija o “starodavnemu jeziku”, kar je široko razpršeno skozi tisoče knjig, člankov, napisano je več deset etimoloških slovarjev. Nikakor se ne preneha s takšnimi dejanji. Vse to se dela pod krinko znanosti in ideologije.

Torej, ukrajinski jezik odraža nastanek ukrajinske etnične skupine, ki je nastala v stoletjih VI. -XVI. Zaradi vključevanja potomcev treh slovanskih plemen – Poljani, Derevlyany, Sivertci. (Petrov, A. Strizhak) (O. Pritsak).

Ukrajinci niso podedovali jezikovnih značilnosti slovanskih plemen, kot so Radzimichy, Krivichi ali Vyatichi ali Novgorodski Slovani: Gre za jezik narečja, ki se nadaljujejo v sedanji beloruščini in ruščini. Resnično “živ” ukrajinski jezik ni bil nikoli “starodaven” in nikoli ni bil “splošen” ter nikoli ni bila enak z ruščino. Nikoli ni bil prednik ali potomec ali veja ruskega jezika.
Iz temeljitih in objektivnih dejstev, je razvidno, da je ukrajinski jezik samostojen.

Vir:http://www.uaua.world/1209/?utm_source=facebook&utm_medium=ukrinfoprostir&utm_campaign=ukrmova

comments powered by Disqus