Situacija

 

Novice iz Ukrajine za Slovence

ŽIVLJENJE PO SAMOSTOJNOSTI UKRAJINSKE CERKVE (TOMOSU)

četrtek, januar 3, 2019, 15:11

Skoraj štiri stoletja smo čakali (Ukrajinci – op. prev.) , da je bilo težišče svetovnega pravoslavja premaknjeno na zahod kjer naj bi vedno moralo biti – od Moskve do Kyiva, kar dejansko pomeni, da se je duhovno vodstvo vrnilo v svoje okrilje – starodavno Matično Cerkev, naravnost v Konstantinopel.

Naš krvoločen in večni sovražnik (Rusija – op. prev.) , ki je bil stoletja prikrit kot “brat”, je utrpel hud udarec. Volk v ovčji koži je bil končno onemogočen in vsi mesojedci, ki so brusili svoje kremplje v nenehnem hranjenju milijonov žrtev lačnega orla. Nekdo je poskušal 15. decembra razglasiti dan končne zmage naše ukrajinske neodvisnosti od Moskovije (dejansko ime Rusije do leta 1721 – op. prev.)).

Kar se mene tiče, je to samo eden od zgodovinskih korakov. Končni cilj je vstop Ukrajine v NATO. Potem lahko sprostimo dihanje in se lahko počutimo bolj sproščeni pod jedrskim okriljem zavezništva.

Nihče zdaj ne dvomi: tomos bo! (samostojnost ukrajinske cerkve – op. prev.) Gundjajev (predstojnik ukrajinske cerkve moskovskega patriarhata – op. prev.) in Putin se bosta davila v hudi jezi, vendar se potek zgodovine ne bo spremenil! Toda, kaj bo naslednje? Kako bodo reagirali vodilni v Putinovih odredih pro-moskovskih papežev, kam bodo šle na stotine moskovskih župnij? Koliko jih bo prešlo v novo oblikovano enotno Cerkev? In kako bodo razmišljali naši “sorojaki”, ki še služijo sivemu kardinalu in “zlobnemu geniju” kot na primer Ivan Pakanyc (on je tudi škof Antonij), ki je prejel red HU @ la (žaljivka za Putina – op. prev.) zaradi dejstva, da zdaj in med vojno, promoviral v Ukrajini “ruckij mir”? Seveda ne bo tega zmogel!

Vse je odvisno od ljudi.

Ali obstajajo prave patriote in moralne oblasti v mestih in vaseh? Mislim, da je obstajajo. Dejansko ima lokalna elita visoko poslanstvo pri preoblikovanju verskega življenja. Inteligenca nima pravice biti izločena na lastni kmetiji in biti v ozadju, ne sme se zgoditi, da bo samo opazovala, kje bo ta proces prinesel problemsko situacijo. Učitelji, zdravniki, izobraženi in zelo dobro izobraženi ljudje bi morali iti k ljudem, sorodnikom in sosedom ter prepričati te ljudi, izključno z argumenti in dejstvi, o naši stari zgodovini, da dokažejo, kje je ta prava duhovna popkovina. Tako imenovane “praske” oz. poganjke povezane z Moskvo morajo biti odločno in nepreklicno odrezane.

Ruska pravoslavna cerkev, ki si po besedah ​​Carigrada ni nikoli pridobila tomos-a (samostojnosti – op. prev.), temveč jo je namerno ukradla od nas, je pripravljena na vse, samo da ne bomo prejeli pravoslavnega svetovnega priznanja! Velikansko gorje za Kirila (moskovski patrijarh – op. prev.),: Kyivski metropolit Epiphanij od zdaj naprej izvaja posvečenje moskovskih vladarjev …

Gundjajev in Pakanič bosta v prizadevanjih pro-moskovskih škofov našeškala uporniške duhovnike preko kolena. Zato organi in javnost morajo podpirati progresivne duhovnike in jim pomagati, da na civiliziran način, brez posilstva in krika sprejmejo v okrilje matere ene lokalne pravoslavne cerkve.

Družba bo prek medijev in aktivistov posredno pritisnila na duhovnike in ta pritisk se bo še povečal. Seveda, nihče ne bo zajel na silo cerkve in templje (to je prav tisto, kar Moskvo zelo skrbi), ampak se bodo ustvarili vsi predpogoji za prehod v samostojno cerkev, za to sta zadolženi oblast in javnost! Čas bo pokazal, kdo je kdo …

Razumljiva je, da zdaj prevladujejo čustva in naravna radost zaradi izjemne zmage v konfrontaciji z Moskvo. Vendar smo samo na začetku velike in trnove poti. Premagati moramo silovit pritisk in histerijo Moskve. Od tam pa se slišijo prekletstva patriarha Bartolomeja, katerega vloga pri ustvarjanju ukrajinske nacionalne avtokefalne cerkve je bila odločilna.

Mislim, da bi bilo smiselno uporabiti ukrajinske posebne enote, da bi zaščitili Njegovo svetost. Pro-moskovski duhovniki so že dolgo poučeni, kako ravnati v tej situaciji. Prvi in ​​najpreprostejši korak je premagati samega sebe in si dopovedovati, da se ni nič zgodilo, in nadaljevati vse to kot mantro, ponavljati sporočila iz Kremlja tj. imenovati Ukrajince: sektaši, razkolniki, nekanonski… Potem bodo v areno prišli plačani provokatorji, ki bodo pred fotografi in kamerami streljali v vrata templjev in bodo vlekli prestrašene duhovnike.

Dobro se zavedamo, kaj je Moskva sposobna narediti zaradi svojega sovraštva do Ukrajincev. Če so z lakoto in zatiranjem uničili desetine milijonov Ukrajincev, potem žrtvovanje nekaj tisoč ljudi zaradi “Iskono – ruske pravoslavne vere« prava malenkost. V družbeni mreži sem v eni izmed skupnosti sem že izvedel mini anketo o prehodu skupnosti iz moskovskega patriarhata v samostojno ukrajinsko cerkev. Pričakovani rezultati: dobil sem psovke, žaljivke, grožnje z anatemo…

Vendar pa je dejstvo, da se je povečala kritična masa ljudi, ki so pripravljeni na spremembo v verskem življenju. Meni so tudi očitali, zakaj sem kot “uniat”, zaskrbljen zaradi problemov pravoslavcev. Brez veze: jaz živim v pričakovanju globalnih in civilizacijskih trendov, v katero so vključeni – katoličani, protestanti, reformatorji, uniati, pravoslavci – vsi skupaj se bomo združili v eno samo Kristusovo cerkev s centrom v Rimu. Utopija? Ne govorimo tudi o tem koliko ljudi je nekaj let nazaj je verjel v tomos? In se je zgodilo. To je to! Vse nas so sortirali v paradigme, v soočenje s kanoničnimi zakoni, razcepljenimi, v duhovnem šotoru, kjer nihče več ne pomisli na svetost.

Kot vernik prenašam krivico ran raztrganih odnosov med ločeno Kristusovo Cerkvijo iz leta 1054. Ne smatram se niti za unionista, niti za pravoslavnega, ampak najprej za kristjana! Kjer sta dva, je Bog …

V mojem domačem Rakhivu in v Lvivu, ne spuščam nobene cerkve s križem na kupoli, ljudi ne delim po religiji, ampak po ustvarjenimi dobrimi ali zlobnimi dejanji. Na različnih celinah sem molil molitve iz otroških let, v cerkvah, samostanih, sinagogah, mošejah, templjih Indije in Brazilije, Tanzanije in Zelenortskih otokov, v Istanbulu in Rimu, Bruslju in Madridu. Obstaja tudi otipljiva prisotnost Boga, in ne samo v hvaljenem in posiljenem pravoslavju Moskve … Sredi tretjega tisočletja – spremembe so na pragu naše hiše – ne odpiranje vrat pomeni zavrniti naš lasten napredek. Ali nam bodo naši otroci odpustili takšno neaktivnost? Očitno ne.

Po prejemu samostojnosti na naših zaceljenih glavah, ne visi okoli nas nebesna mana. Nihče ni osvobodil nikogar od vsakodnevnih dejanj in številnih težav, dobro je znano: samo edino dejanje podložnosti bo izbrisano! Delo ni uničenje, ampak gradnja, urno, trdno, naporno, za vse nas in zato so dokazi žulji na naših rokah. Ojačan z Duhom, ki nažene telo v bitko in ga navdihuje za potrpežljivost. Ne bom podlegel trpljenju sprejetemu v bitki s sovražnikom Svobode.
V tem globalnem boju je pomembno, da ne pozabimo na Boga.

Alexander MASLYANIK

Lviv, 19.-20. Oktober

Vir: https://www.facebook.com/ahevka/posts/10216170629591214?notif_id=1546453199797777&notif_t=feedback_reaction_generic

Fotografija osebe Олександр Масляник.

comments powered by Disqus